Zapuščeno skladišče

@ Anastasia

Anna je z nasmeškom opazovala svojo sestro, ki se je trudila osvajati mrkogledega šoferja, vendar je očitno kazalo, da sta res geja, kot je ugibala že Anastasia. Naslednja stvar, ki jo je Anna zagledala je bila pištola, uperjena naravnost v Anastasio in srce ji je, preden je popolnoma podivjalo, izpustilo en utrip. Začutila je adrenalin, ki je nenadoma poskočil do neslutenih višav in nekako na obrobju misli je pomislila, da bi bila zdajle zagotovo prva na kakršnemkoli tekmovanju v teku. Slišala je grobe besede, ki jih je Anastasii namenil voznik in z njenega obraza je izginilo še tisto malo barve, kar je je imela. Začutila je sestrin objem in njene tresoče roke, ki so se je oklepale, ter jo obupano poskušale zaščititi. Instinktivno je stegnila svoje roke in sestri vrnila objem kot bi hotela reči: Še zmeraj sem tu, s tabo bom, kamorkoli naju že peljejo. Teh besed seveda ni spregovorila naglas, preveč se je bala pištole, niti ni bila prepričana, da bi lahko v tem trenutku iz sebe spravila kakšen glas.
Anna je ob Anastasiini drznosti trznila in jo še nekoliko tesneje privila k sebi. Prepričana je bila, da bo vsak trenutek zaslišala strel in da bo v rokah držala samo še Anastasiino telo. Brez glave. Ko si je končno upala pogledati je presenečno zavzdihnila. Je resnično pospravil pištolo ali je bila vse skupaj samo past?
Ko je ugrabitelj segel po njeni torbici je Anna od gnusa skoraj bruhala. Čisto po nepotrebnem jo je podrgnil po stegnu in končno je dojela pomen njegovih prejšnjih besed. Šok je prisilil možgane, da so začeli delovati hitreje. Opazovala je Anastasiina očala, ki so izginila pod plaščem in pomislila, koliko so dejansko vredna. Okrašena s kristali Swarowski ... njegov smeh je zvenel grobo, groteskno in predvsem histerično. Anna je zdaj, da se ne bi prepustila paniki, razmišljala o drugih stvareh in se trudila odmisliti, kaj ji bosta naredila. kaj jima bodo naredili. Morda je to njegova prva ugrabitev ... Če ne bi bila tako prestrašena bi mogoče navrgla kakšno pripombo v stilu "Hej, si že prebral najnovejši priročnik za ugrabitelje? Super zadeva, v njej najdeš veliko koristnih napotkov za pravilno ugrabitev. Na primer to, da pištole nikoli ne pospraviš na predlog svojega plena." Toda njena čeljust je bila tako trdno stisnjena skupaj, da ni bila prepričana, da jo bo lahko sploh še kdaj razprla. 'Če bom sploh še prišla do priložnosti, da bi to lahko poskusila', je suho pomislila in opazila njihov cilj. Zloglasno staro skladišče, sredi ničesar, mimo katerega se niti podgane ne sprehajajo, kaj šele kakšen normalen človek? Okoli katerega kroži toliko zgodb in o katerem se govori, da je to postojanka za dekleta, ki postanejo spolne sužnje? Spoznanje je kot boleča puščica prodrlo skozi prsni koš. "NE!" je zakričala in kljub nezanemarljivi jakosti, se ji je zdelo, da sploh ne sliši svojega glasu. "Ne! Ne!" Ponavljala je to besedo, se je oklepala kot rešilnega čolna dokler ni potihnila med slane solze, ki so ji začele polzeti po licu in je bila samo še tih vzdihljaj njenih ustnic. "Ššš, je zapredel voznik, ki je pravkar ustavil pred skednjem in ji na ustnice pritisnil prst. Anna je ugriznila vanj z vso močjo, ki jo je v tem trenutku premogla. Ko ga je zgroženo umaknil je z grotesknim ponosom opazila sled krvi. V tistem so se na obeh straneh odprla vrata in močne roke so ju potegnile iz avtomobila. Anna je začutila udarec v medenico, ko so jo s strani pribili na vrata. "Glej, kaj si mi storila." Šofer ji je ranjen prst podržal pred očmi in ga umaknil še preden je lahko drugič zasadila zobe vanj. "Si pa vročekrvna, kaj?" S cevjo pištole jo je pobožal po licu in jo napel pri njeni čeljusti. Anna je tiho zacvilila.
"En napačen gib ..." je zdaj spet mehko zapredel.
Nenadoma je pištolo usmeril v kolo avtomobila in ustrelil. Močen piš zraka iz raztrgane zračnice je Anno oplazil po gležnju in dovolj resno je dojela grožnjo. Če ga še malo poškoduje ... Ob sebi je začutila Anastasio, ki je bila okoli zapestij že zvezana. Z bokom se je podrgnila ob njo, kaj več kontakta si že ni upala ustvariti. Okoli zapestij in gležnjev sta ji dva moška hkrati zavezala debele vrvi, da je ne bi mogla pobegniti. Tako kot Anastasio sta jo potem prijela za te vrvi in jo odnesla v skedenj. Med potjo se je zvijala in premetavala kot riba na suhem, toda večjega učinka kot samo nasmehov na obrazih moških ni dosegla. Ko so ju prinesli v skedenj so ju položili na tla kot dve vreči krompirja in se vsaj na videz posvetili drugim opravilom. Dva sta se odpravila k omari, eden se je vrnil s kupčkom kart, drugi pa z nečim, kar se je Anni na prvi pogled zdelo kot stare revije. Toda ko so se revije razsule po tleh je z grozo v očeh spoznala kaj te revije sploh so. Vse izdaje Playboya od leta 1994 naprej in tiste z vrha kupa so nosile prav srhljivo znane naslovnice. Anni so se spet ulile solze. "Anastasia," je šepnila in ker jima vsaj za zdaj nihče ni posvečal pretirane pozornosti se je nekako premaknila bliže k sestri. "Ana." Več ni mogla spraviti iz sebe. Niti ni bilo potrebno. Glavo je naslonila na sestro in opazovala moške, ki so začeli kartati. Kolikor je Anna lahko videla s te razdalje so igrali poker. Zmedeno je poskušala povezati dogodke. Ju bodo morda samo predali naprej. Nenadoma so moški zatulili, njihov smeh pa je srhljivo odmeval po prazne skednju. Oh, ja. Igrali so poker. Slačipoker. Le da se ne bodo slačili oni. Očitno so pravkar določili tistega, ki bo imela čast sleči prvo in jo tudi posiliti. Približala sta se jima dva moška, ki sta na prvi pogled delovala povsem nenevarno. Če bi jih sestri srečali kje na ulici bi druga drugo dregnili v rebra, se morda zahihitali, jih pozdravili, Anastasia bi ju morda spogledljivo pogledala, potem pa bi odšli naprej in pozabili nanju. Anna si je nenadoma zaželela, da Anastasii ne bi težila glede zamude. Želela si je, da bi se Anastasia že prej zamotila s tistim svojim ulovom, da bi ji on morda rekel karkoli, kar bi ju ustavilo za dve minuti, da bi se spodbila na tistem negližeju in si zlmila roko, da bi si strgala obe nogavici ... toliko, da bi prišla prava Playboyeva limuzina.
"Oprosti," je zahlipala skozi solze in glavo zakopala v sestrine mehke lase, ki so bili razsuti po njeni rami. Naslednji trenutek je čutila kako ji nekdo odvezuje gležnje. Slišala je Anastasiin proseči glas ... Ta glas jo je pretresel bolj kot vse do zdaj. Anastasia in proseč glas? To dvoje se preprosto ni skladalo skupaj. Kaj se dogaja? Kaj jih Anastasia sploh prosi? Misli, da se bodo ustavili, če jih bo prosila?
"Hej, lepotica," je v tistem zaslišala glas moškega in sunkovito obrnila glavo. Zastrmela se je v jasne modre oči, ki so sevale samo zlobo in poželenje. "Zmagal sem," je skomignil z rameni, kot bi to opravičilo dejanje, ki se ga je namenil storiti. Kot bi to pojasnilo vse in bi morala biti Anna srečna, da je sploh dobila kakšno pojasnilo. Začutila je, kako se ji dviguje vse kar je danes pojedla, vendar je hitro pogoltnila in se opomnila, da bo verjetno še potrebovala zalogo energije. Moški, ki se je očitno odločil, da bo opravil z njo je izza pasu potegnil nož. Anna je ob pogledu na ostro rezilo otrpnila in z očmi pozorno sledila vsakemu gibu, ki ga je naredil. Prva je prišla na vrsto njena jakna. Raztrgal jo je z enim samim hitrim gibom in jo potegnil z nje. Ob sebi je začutila Anastasiine roke. Prepletla je prste z njenimi in zaprla oči. Niti trenutka dlje ni hotela gledati njegovega obraza. Toda posiljevalec je imel očitno drugačne načrte. Na licu je začutila udarec, glavo ji je sunkovito obrnilo na desno, z licem pa je treščila v tla. V ustih se ji je nabrala slina, ki jo je pljunila naravnost moškemu v obraz. "Pasji sin!" je zakričala in ga v napadu obupa poskusila brcniti s svojo peto. "Ah, ne, visoke pete me vzburjajo, ne trudi se jih sezuti, draga." Vztrepetala je ob vzdevku in začutila kako se je pod ostrim rezilom tokrat vdala majica. Sedel je na njene noge, da ga ne bi res zadela inz roko zdrsnil pod prsi. V tistem trenutku se je Anni odprl pekel. Obležala je čisto mirno, se nehala boriti in se preprosto vdala v usodo. Pa naj jo ima. Naj ji vzame dušo, naj si jo vzame. Ne bo mu dala tega zadovoljstva, da bi se zvijala kot riba na suhem. Če ne drugega, ohranila bo vsaj trohico dostojanstva. Ob naslednjem parajočem zvoku so z nje zdrsnile kavbojke. Ko je prodrl vanjo ga je gledala, v oči, z mirno vdanostjo v usodo, z očitajočim pogledom in s tistim večnim ogenjem v očeh, ki je zdaj počasi ugašal. Ko se je izpraznil vanjo so njene oči ugasnile. Solze so ponovno stekle, tokrat niso kazale, da se bodo ustavile. Zatrepetala je, ko je na koži začutila drugo dlan, bolj grobo. To je bil edini znak življenja, ki ga je od sebe še dala to dolgo noč. To, in pa solze, ki so si utirale svojo pot po licu navzdol in so postajale bolj slane ob vsakem moškem, ki se je je dotaknil.

Oklenila se je svoje sestre in kar težko je bilo verjeti, da se je avto končno ustavil. Nežno je zacukal, ko je voznik zategnil ročno in potem kot kakšen mož iz matrice hitro izstopil iz avta. Ni hotela izpustiti svoje sestre in to je tudi jasno oznanila, ko je brcnila proti njemu in neslavno zgrešila svojo tarčo v mednožju. Voznik jo je zagrabil in nemočno se je upirala, še vseeno mu je nekako uspelo, da ji je zvezal roke. »Preklet bodi«, mu je z gnusom, vidnim na obrazu dejala in si zaslužila klofuto. 'Mucica, pomiri se malo, saj bo kmalu konec', ji je rekel tisti drugi, ki je imel v lasti njeno sestro Anno. Mučno tišino je predrl sestrin ubogi krik, ki je bil vse prej kot krik, kvečjemu nekakšno piskanje, ki ga je morala ustaviti. Morala je pomiriti svojo sestro. »Anna, daj mir! Še huje bo«, je zarobantila in voznik avtomobila jo je grdo brcnil v rit, da se je premaknila v notranjost skladišča. »Saj se mi je zdelo … Take gnide kot ste vi ne premorejo česa boljšega kot pa staro kripo za avtomobil in skladišče za zatočišče!«, se je zadrla a si spet prislužila še eno brco v rit in med možje poslala kopico humorja. Anna je še vedno šepetala svoj ne a tega je ignorirala toliko časa, dokler ni tisti drugi mož gromko zakričal. Lahko bi ga slišali še od tu naravnost v mesto. Sama je bila že skorajda na sredini skladišča, ko je Anno še vedno mučil tisti drugi. Imel je temne lase in temne oči, bil je kot nekakšen kos, ki po vrtovih brska za svojimi deževniki. Šlo ji je na bruhanje, ko je pomislila kje se je znašla ampak to je bil še najmanjši problem. Spet je pogledala proti nemočni sestri, ravno takrat, ko je moški ustrelil v gumo in se je avto prevesil na eno stran. Anastasia je kar poskočila in že skoraj zakričala, a k sreči ni bilo nič narobe z Anno. Le zakaj so se spravili nanjo? Sama je bila pripravljena sprejeti karkoli, jim dati milijone in milijone, samo če njeno sestro pustijo pri miru. A se je vse skupaj obrnilo. Kot da Anastasia njih sploh ne zanima, kvečjemu nedolžno dekle zraven Anastasie, obuto v dva različna čevlja. Stekla je nazaj in mimogrede ušla vozniku in se v trenutku znašla pri Anni. Ni je mogla objeti imela je zvezane roke in prav grdo je bilo videti, kako se Anna niti zavedala ni, da je sestra pravzaprav že bila v skladišču. A očitno je sestro njena ponovna prisotnost pomirjala, saj se je ob njo drgnila z bokom kot medved ob deblo. Mirno ji je zašepetala, da bo še vse v najlepšem redu in da naj se pomiri, ker bosta kmalu rešeni. Še vedno imajo mobiteli sledilnike in lahko ju izsledijo. Vsaj mislila je tako. Tisti drugi je prihitel nazaj do nje in ji primazal takšno zaušnico, da je začutila zobe na svoji levi strani kar na desni. Očitno ji je vse skupaj premaknil. Voznik je prijel njo in jo dvignil kar skozi ramena, Anno pa je odnesel kot ribo na suhem. »Ti velika, plešasto mehurčkasta glava, ukazujem ti, da me takoj spustiš dol!«, se je zadrla in ukaz ji je tudi izpolnil. Voznik jo je s svoje rame odrinil na tla in bočno je pristala na lesu in prav čutila, kako si je izpahnila ramo. Ni več ustavila svojih solz, kar same so začele teči po njenih licih. »Svinja!«, se je drla, ko jo je spet pobral in potem vsaj za silo nežno položil zraven Anne. »Prav zanima me kaj si mislijo o vas vaše žene«, je šepnila jokajoče in butnila z ramo v steber, ob katerega so ju naslonili, zraven pa je bila še lestev. Le za kaj?
Skoraj bi se zadušila, ko je občutila bolečino. Zagotovo je imela v sklepu še kaj zlomljeno. Še dobro, da se zjutraj ni naličila preden je šla, kajti bila bi grozna z razmazanimi ličili okoli svojih oči. Od vse te bolečine še opazila ni, kako Anna opazuje može s kartami v rokah in revije Playboya, na katerih naslovnice je bila tudi sama. Kar lep kup se jih je nabralo.
»Kaj?«, je šepnila nazaj, medtem ko je še vedno iskala sapo in določen zalogaj kisika. Kako zelo jo je bolelo! Očitno njena sestra ni potrebovala česa določenega pač pa samo oporo. »Saj ti pravim… Au… Da bo še vse dobro. Denar bodo hoteli, nič drugega, stavim. Saj vidiš da kartajo«. Anastasii še na misel ni prišlo, da bi lahko kartali za njuni telesi. Opazovala jih je in počasi, z vsako položeno karto na mizo je dojela, kaj se pravzaprav gredo. In ko je resnica prišla v njeni glavi na plan, je rama od presenečenja niti malo ni bolela več. Ni mogla verjeti, očitno ju bodo vzeli za spolni sužnji. Ni se mogla več upirati, tudi če bi hotela. Zeblo jo je kot hudiča, ki pride iz vročega pekla v Rusijo, rama jo je bolela, bolela jo je glava, bolelo jo je srce. In bolelo jo je dejstvo, da se ji sestra opravičuje, ker očitno misli, da je vsega tega ona kriva. »Anna, nehaj. Nisi ti kriva! Zgodilo se je, kar se je pač zgodilo«. Z zdravo roko je poiskala njeno in jo pobožala. Ampak to ni bila roka, to je bil Annin gleženj in okoli njega je bila zavezana vrv! Ni mogla verjeti, mogoče se ji je le nasmehnila sreča. Počasi jih je odvezala in šov se je lahko pričel. Ana bo lahko zbežala, pa čeprav z zvezanimi rokami. Važno je bilo, da pozornost odvrnejo od sestre stran in se posvetijo Anastasii. Tako bo deklič lahko zbežal. Zunaj je bilo v ozadju zagotovo parkiranih na ducate avtov, glede na število ljudi in če bo Anna hitra, ji lahko uspe. »Prosim, vzemite mene. Samo ne moje sestre. Predam se vsakemu posebej, z užitkom če je treba, zadovoljim vse vaše potrebe, samo pustite mi sestro«. Anna ji ni posvečala prevelike pozornosti, pa tudi možje ne. Očitno je bila igra najbolj napeta. In ko je še sama povesila pogled je do Anne prišel mož in svoje oči uperil v njene, ter iz nekje povlekel dolg nož. Anastasia je že pomislila, da jo bo ubil. »Ne, prosim nehaj!«, je tulila in nekdo izza ozadja je zatulil nekemu drugemu pajdašu, da naj Anastasii že zaprejo usta, ker je tu v tem skladišču trenutno povsem odveč. Anastasii se je paralo srce. Kako se je slinil po njeni sestri in kako je z užitkom gledal v razparajoča se oblačila, ko so se staknila s silo noža v njegovi roki. Anastasia se je oklepala vsake možne rešitve in ko je začutila njene roke, je iskala vrv ampak Anna je storila čisto nasprotno, namreč zgrabila je njene prste in ji tako omogočila, da bi jo odvezala. Anastasia je bila z vozli izjemno spretna in ti, ki so jih naredila moška, so bili niča vredni. Na srečo njiju dveh. Prav na smeh ji je šlo, ko je Anna hladno pljunila moškemu nekam v smeri obraza in ga verjetno tudi zadela. »Daj ji mir«, je brcala ob tla in razburjala ostale moške, ki so se naslajali nad videnim. Groza, kako se ji je to gnusilo, a ni imela časa razmišljati. Anna je ostala brez majice in končno si je lahko lastnik noža prisesal ne samo pogled ampak tudi roke na njene prsi. Prav čudila se je sama sebi, kako je lahko Anna tako trdna. Ampak ravno v tistem trenutku je začutila, kako je Anna spustila njene roke, kot bi se vdala. »Anna? Anna!?«, je tulila in pred očmi se ji je začela odvijati predstava nočnih mor. Le da se iz teh sanj ne bo mogla zbuditi. Videla je, kako je z užitkom občutil njeno notranjost, medtem ko je njena sestra trpela. Anastasia se je drla in ga preklela od začetka do konca. Bil je vse, samo človek več ne. In ko se je eden odmaknil, se je približal drugi in se spravil na njeno sestro. In potem tretji. In vsakega je zmerjala in se drla a bilo je, kot bi bila najbolj glasen zvočnik, ki ga nihče ne sliši. Kot bi se glasba na radiu predvajala, z največjim možnim volumnom, a bi bil kabel do zvočnika pretrgan in bi njena glasba, zvok iz njenih ust vrtela v prazno. In ko je vsaj ducat moških opravilo z Anno, so se končno spravili le na njo. Pri prvemu se je še upirala, pri drugem pa sploh ni več čutila, da kdorkoli leži na njej in se trudi priti do vrhunca ob telesu, ki se je trudil samo še gibati. Važno je bilo, da leži ob Anni. Sestrine veke so bile zaprte in Anastasia se je nemočno trudila, da bi jo zbudila. »Kaj imate vsi take majhne pingvinčke tam spodaj, da me noben niti ne zadovolji?«, jih je vmes žalila a to jih je le spodbudila. Vse kar je naredila je bilo napačno. Skratka, nič jih ni moglo ustaviti. Videla je, kako so Annine veke končno trznile in kako so možje odhajali, po tem ko so opravili še z Anastasio. Ko je z njo opravil še zadnji, ji je vrgel cunje na telo in skladišče pred odhodom zaklenil, vzel torbice. Skratka uničil jima je še zadnji izhod iz skladišča. Anastasio je močno bolelo mednožje, krvavela je in enako je bilo z Anno, k pa se na njene klice še vedno ni odzvala. Rešila jo je vrvi a sama sebe ni mogla pod nobenim pogojem odvezati. Kot bi bilo vse skupaj prekleto. Imela je že pripravljen scenarij, da se oblečeta, splezata po lestvi, razbijeta okno in se vržeta vsaj na štiri metre mehkega snega in se nekako priborita čez polje do ceste, a Anna se ni zbudila. In potem je omahnila še sama. Zaspala je, veter je pihal skozi njeno telo in legla je na Anno, da bi jo ogrela, ter jo pokrila z oblačili, ki jih je s pomočjo premikanja po zadnjici nekako pridobila. Zaspala je, bila je res utrujena, navsezadnje je bila žrtev poželenja številnim moškim. Ure so tekle, jutro se je prevesilo v temno popoldne in kasneje v noč. Ko se je končno zaslišal nov hrup avtomobila,ki se je utavil pred skladiščem, to ji je bilo jasno. Pričela se je dreti, da naj pomagajo, da sta v tem skladišču. A pomoč ni prišla od nikoder, kvečjemu je skozi vrata vstopil tisti pametnjakovič, ki ga je Anna ugriznila v prst. »Spet ti? Se še nisi naveličal?«, je vprašala in ga opazovala, kako je odvezal nezavestno Anno. 'Odpeljal jo bom. Videti je bilo, da je bila že prej res slepa in treba je razmisliti ali jo bomo razkosali ali pa sežgali … Bog si ga vedi, kaj se bo zgodilo z njo. Tebe bom pa kar tu pustil, tako ali tako nisi za nobeno rabo'. Namuznila se je in se oklenila odvezane Anne, tako da jo je stisnila v svoj obroč, ki ga je naredila z zvezanimi rokami. »Pusti jo tu«, je zamomljala in tip je odvezal še Anastasio. 'Saj ne boš ušla brez nje. Nikoli ne boš vedela, kdaj se bom vrnil ponjo, tudi če se znajdeš in nekako prideš ven od tod'. Imel je prav, nikakor je ne more spraviti iz skladišča, če Anna ne bo zraven. 'Veš kaj, bom raje obe pospravil', mu je kar naenkrat padlo na pamet in iz pod pasa je privlekel njej že znano pištolo. A takrat se je kar od enkrat zbudila njena sestra. Kot iz sanj! Sploh se ni zavedala, tip podoben kosu je že dobil klofute a se spravil spet na Anno. Takrat je Anastasia zagledala … svetlikajoče se železje z naboji, ki je tipu odletelo iz rok. Po kolenih se je hitro splazila do pištole, z obema rokama – tudi z bolno- dvignila sama sebe na noge in namerila. Ni vedela, koliko poskusov ima in koga bo zadela. Ampak tvegala bo. Ni se obotavljala, niti sekunde več ni čakala.
Skozi skladišče se je razlegel oglušujoč pok. Anastasio, ki je prvič streljala, je pištola pri strelu porezala po roki, medtem ko je zamenjala metek, da bi bila pripravljena na nov, strel. Ustrelila je še v drugič. In tretjič. In potem je tip le dokončno obležal. Videla je samo še, kako se je odvalil stran od Ane in na hrbtu zazijal v Anastasiine oči, in takrat se je svetlolaska zlomila. Preprosto ni mogla več. Pravkar je ubila nekoga, pa čeprav jo je posiljeval, bila je morilka! Omahnila je na kolena in spustila pištolo na tla, da se je dvakrat odbila. Videla je Anno vso krvavo po prsnem košu. Kri je po režah med deskami v luži pritekla do nje in Anastasia si je kot omamljena začudeno pomočila prste v njej in neustavljivo jokala. Vedela je, da se stvari odvijajo okoli nje a kaj ko ni razumela kakšne, ni bila prisebna. Kot bi bila ujeta v tisti podobi z okrvavljenimi prsti, mimo pa bi ji v sencah brzel čas. Ko bi jo vsaj kdo rešil. Ko bi vsaj imela nekoga, ki bi jo res ljubil in ona njega. Zaželela si je moža, otrok, očeta, brata in drugih sester, a je bilo vse le še kot pozabljen spomin.

Anna je mirno ležala, čeprav je v njej vse kričalo od gnusa, želela si je, da bi bilo tega pekla že enkrat konec in da bi se še zadnji moški končno zadovoljil. Pri četrtem ali petem je zdrsnila nekam na rob nezavesti, medlo je slišala Anastasio, ki je preklinjala, brcala in klela moške. Njeni kriki so odmevali v Annini glavi, brez pomena, samo prazne besede, ki niso ganile nikogar ampak so jih samo še spodbudile. Ob nekaterih krikih ji je šlo na smeh, čeprav ni vedela zakaj. Njene ustnice so dvakrat trznile. Ko se je nanjo zrušil še zadnji zasopel moški je instinktivno sunila z boki na stran, da bi ga vrgla s sebe. Vsaj mislila je, da se je premaknila v bistvu pa moški ni občutil niti tresljaja. Usoda ji je nato milostno naklonila pobeg iz resničnosti – končno je omedlela in ni občutila Anastasie, ki jo je s svojim telesom zaščitila, ni čutila mraza in vetra, ki je vlekel skozi špranje prepišnega skednja. Ni več čutila žgoče bolečine nekje v notranjosti, ni več občutila gnusa. Ničesar. Samo padala je skozi večnost in upala, da se ji ne bo treba več zbuditi.
Toliko darežljivosti pa življenje vseeno ni premoglo. Iz daljave je slišala Anastasio in še moški glas. Ob poplavi besed jo je zabolela glava in trznila je z vekami. Ni jih odprla, saj ni bila prepričana, kaj točno mora pri tem storiti, zato je raje prisluhnila in poskušala dojeti vsaj bistvo pogovora med Anastasio in neznancem. Odnesel jo bo … kam? Zakaj? Sluh se ji je izostril in slišala je nekaj o pobegu. Zakaj bi morala od kjerkoli pobegniti? Končno ji je uspelo premakniti mišice okoli oči in priprla je veke za pol milimetra. Okoli sebe je zagledala skedenj, poleg sebe je videla nago Anastasio, nekoliko stran pa noge, ki so očitno pripadale tudi lastniku glasu. Spomin in resnica sta vanjo treščila kot bi jo zadela strela in mogla je napeti vse sile, da bi preprečila tresenje, ki je grozilo, da bo izdalo njeno budnost.
Misli so ji zdaj švigale s svetlobno hitrostjo. Če je bil to eden izmed moških, ki so ju včeraj ugrabili potem je zagotovo imel orožje. Orožje je nevarno, torej ne more tvegati. Lahko stori kaj, da reši vsaj sestro? Vedela je, da Anastasia brez nje ne bi pobegnila, toda če bi Anni uspelo, da moškega poškoduje, čeprav bi se pri tem sama poškodovala …? Verjetno bi Anastasia v tem primeru hotela pomagati po najboljših močeh, čeprav bi bila Anna smrtno ranjena. Če bi umrla pa bi se Anastasia morda rešila. Vsaj poskusila bo. Zdaj je morala samo še najti način, da moškega zamoti in mu vzame pištolo.
Nenadna tišina jo je zmotila in osredotočila se je na zvoke dihanja. Še vedno so bili trije. Se ji je samo zdelo, ali se je tip res premikal? Ker se na svoj sluh trenutno še ni želela zanesti se j raje osredotočila na občutke. Gležnjev ji že od včeraj ni več oklepala nobena vrv, toda, zakaj tudi na zapestjih ni občutila grobega materiala? Je možno, da je že ves ta čas odvezana? Jo je pravkar odvezal pa tega ni čutila? Občutek nemoči je njeno jezo spet spodbodel in jo pognal do vrelišča. Stišala je svoje dihanje, se popolnoma koncentrirala na prostor in kljub besnemu nabijanju srca v ušesih je še vseeno slišala vsak šum. Ko je bil tip obrnjen stran od nje je odprla oči, skočila na noge in se zakadila vanj. Prva klofuta ga je skoraj prevrgla, Anna pa je skočila na njega in v tistih desetih sekundah, kolikor se je uspela obdržati na njem, ga je grizla, brcala, klofutala, lasala, ni važno, kaj je delala in kje je delala, trudila se je samo, da bi mu prizadejala čim več bolečine in da bi bila ta bolečina vsaj del tistega kar je ona občutila prejšnjo noč. Ko je tip prebolel prvi šok presenečenja jo je vrgel s sebe, da je priletela na prašna tla.
Anna je ujela srebrn poblisk, ki je pristal v Anastasiini neposredni bližini in upala je, da bo njena sestra zgrabila priložnost. Za lastno življenje se je trenutno zanimala toliko kot lanski sneg, toda sestra je bila tista, ki bi se lahko rešila. Dvignila se je nazaj na kolena, moški pa je padel na njo in jo spet podrl. Medtem, ko se je spet dvignila in s tem prisilila moškega, da se je umaknil, je zaslišala prvi strel. Presenečenje in bolečina v očeh moškega so ji povedali, da je krogla našla svoj cilj. Drugi strel jo predrl njegov prsni koš. Kri, ki je špricnila po njej ji je prinesla temno zadovoljstvo nad katerim se je zgrozila, hkrati pa v njem uživala z vsakim vlaknom in celico svojega telesa. Tretji strel je oglušujoče oprasnil moškega po boku in zadel Anno v ramo.
Njen krik se je zlil s krikom umirajočega in z gnusom ga je odvrgla na tla poleg sebe. Rama jo je bolela, skelela, pekla, kot bi jo namočil v kislino, kot bi jo rezali pri živem telesu, vendar je vso to bolečino komaj zaznala, ko je videla Anastasio, objokano, okrvavljeno, nago. Tudi če bi jo privezali na sramotilni steber sredi Moskve ne bi izgledala tako pogubljeno kot tu, sedaj, s pištolo poleg sebe, s solzami v praznih očeh in z rokami, na katerih je bila kri pravkar umrlega. Anno je podoba prikovala na tla, ob njej se je zdelo njeno trpljenje kot kapljica v morje. Po kolenih se je splazila k njej. »Ana,« je zašepetala in objela sestro, potem pa so se ji ulile solze, svojo sestro je stiskala k sebi, ji mrmrala v uho, pomirjujoče šepetala pri tem pa s pogledom begala po skednju in se trudila skozi solze razločiti kakšno obliko, ki bi jo navdala z upanjem. Na klopi, ki so jo moški uporabljali včeraj je zagledala dve deki. Morda jima ne bosta pomagali pri pobegu, vsekakor pa bosta dobri za začetek.
»Počakaj tu,« je zašepetala zmedeni sestri. Počasi je vstala in odkrila, da ima na nogah še zmeraj dve različni nogavici in čevlja. S tresočimi prsti je sezula rdečega in ga zabrisala v steno skednja.
»Svinje!« je nenadoma zakričala in popolnoma pozabila, zakaj je pravzaprav vstala. Nenaden napad besa jo je dušil in nujno se je morala izkričati. Z noge je potegnila še drugi čevelj. »Retardirane budale! Pasji sinovi! Gnijte v peklu! Preklela vas bom!«
Histerični kriki so se odbijali od sten in ustvarjali pravo akustično predstavo, medtem ko se je Anna naga opotekala po skednju in iskala karkoli, s čimer bi lahko razbila vrata, da bi z Anastasio prišli iz te preklete bajte. S kolenom se je zaletela v klop, h kateri se je prvotno namenila in z nje potegnila deko ter odšepala do Anastasie. Ogrnila jo je in počepnila k njej.
»Prišli bova ven od tu. Prav si naredila Ana. Ne skrbi zanj, zaslužil si je. Prosim, Ana, verjemi mi, prišli bovca od tu, vse bo še v redu.« Zadnji stavek je povedala kar obema in si s tem okrepila pogum, da je spet vstala, čeprav nog ni več čutila in se ozrla naokoli. Zagledala je lestev, h kateri je bila prejšnji večer prislonjena Anastasia. Bosa je splezala po njej.
Zgoraj je zagledala predvsem gola lesena tla, nekaj vrečic heroina in majhno sekirico. To je zdaj pograbila kot rešilno bilko sredi razburkanega morja in jo vrgla na tla. Če bi si medtem, ko je plezala navzdol odsekala roko si z njo ne bi mogla kaj dosti pomagati. Pristala je v prahu in se s sekirico v roki zagnala proti vratom. Udarila je po ključavnici, enkrat, dvakrat, trikrat, udarjala je po kovini, dokler ni zaslišala glasnega poka in kljuka je žalostno obvisela na majhnem zapahu.
Anna je od presenečenja odskočila potem pa se prav počasi približala ključavnici. Ni si upala prehitro veseliti. Vrata so bila prav lahko zaklenjena še od zunaj in kaj bosta v tem primeru? Toda bolj kot je gledala, bolj je verjela, da se jima je spet nasmehnila sreča. 'Le kje si bila prejšnji večer?' je pomislila in kisel nasmeh, ki se ji je čudno povesil čez ustnice je bil brez tistega žara v očeh. Njene oči so bile mrtve in niso izdajale prav nobenih čustev. Vedela je, čutila je to in čeprav se na zunaj ni spremenila se je njena notranjost porušila in zdaj je pač delala kar je lahko z ruševinami njene duše.
Zgrabila je zapah in močno potegnila vrata. Ko se niso dala odpreti jo je zagrabila panika, vendar jo je sila lastnega potegljaja pribila nazaj v vrata in malo je manjkalo, da ni padla skoznje na mehko snežno odejo, ki je čez noč prekrila pokrajino. Tiho je zahropla in se vrnila nazaj v skedenj, da bi se ogrnila z drugo deko, saj je mraz, ki jo je ujel popolnoma golo pokonci postavil vse njene dlačice, lase in povzročil silovito tresenje telesa. Njuna oblačila so bila neuporabna, torej se bosta morali znajti s tem, kar pač imata.
»Ana, si slučajno videla, kam je odnesel torbice?« Že ko je govorila, ji je bilo žal, da je sploh karkoli vprašala, saj se je z bolečo natančnostjo spomnila kje so. Najverjetneje uničene so ležale nekje zunaj, daleč izven njunega dosega. Po možnosti so bile še zažgane, da bi jima res onemogočili pobeg. S pogledom je preletela skedenj in se ustavila na jakni mrtvega moškega. Je možno, da je imel telefon?
Z drhtečimi rokami je segla po okrvavljeni jakni in mu prebrskala najprej levi, potem še desni žep. V notranjem žepu je začutila nekaj, kar bi lahko bil predmet, ki ga je iskala. Prsti so se ji za trenutek zapletli in nezavedno je zadržala sapo. Je v roki držala mobitel, ki ju bo popeljal do rešitve? Počasi je izvlekla predmet in od veselja in olajšanja nad najdbo zahlipala. Mobitel ni bil večji od šest centimetrov in prav lahko bi ga zgrešila. Je kdo hotel, da se rešita? Še zmeraj je hlipala, ko je s tresočimi prsti odtipkala telefonsko številko policije. Na drugi strani se je javila uslužbenka s hudo naveličanim glasom.
»Halo? Lahko pošljete nekoga, dve sva, ne trije smo, pravzaprav,« je dodala in se histerično zahihitala. Zmedene, nepovezane besede so zaspano dispečerko nemudoma prebudile.
»Gospodična, mi lahko poveste svoje ime in lokacijo, kjer se nahajate?«
»Seveda vam lahko povem svoje ime, zakaj pa ne? Anna Alexandrova sem, nahajam pa se v starem skednju sredi nekega polja …« pri zadnji besedi se ji je glas zlomil in tiho je hlipnila. »Mi lahko morda poveste točnejše podatke?« je v tistem prosila dispečerka, Anni pa je v hipu počil film. »Ne, ne morem, ker sem sredi jebenega ničesar, s sestro sva goli, premraženi, ne vem kje sva, ne vem kateri dan je danes in ne vem kaj za vraga se dogaja! Pošlji mi nekoga, zaradi mene, če preiščejo vsak prekleti skedenj v Rusiji, samo pošlji nekoga, da naju reši iz tega pekla!« Vpitje je prekinila dispečerka, ki ji je z mirnim glasom nekaj govorila. Anna je od vsega skupaj ujela samo nekaj o zadnji minuti.
»Pa podaljšaj zvezo! Izsledi signal, naredi nekaj! Pošlji nekoga!« Jeza je spet udarila na površje in zdaj je besede skoraj pljuvala v telefon. »Zmigaj svojo leno rit!« Telefon je, ne da bi prekinila zvezo vrgla na tla poleg sebe a se vseeno prepričala, da povezava še teče. Naredila je tri korake proti sestri, potem pa se ob njej zrušila na tla. Objela jo je tako, da je bila pokrita s svojo in z Annino deko. »Poslali bodo nekoga, našli bodo signal in poslali nekoga.« Glas se ji je prevesil v šepet. Čelo je naslonila na Anastasiino in začutila vroče solze, ki so se spet nabirale v očeh. Zdaj nista mogli storiti nič drugega kot čakati.
Med svojim histeričnim izbruhom, iskanjem sekire in divjanjem po skednju je popolnoma pozabila na poškodovano ramo. Zato je bolečina, ki je zdaj prodrla vanjo zabolela še tisočkrat bolj, kot bi sicer. Trznila je, vendar stisnila zobe zaradi sestre, saj je vedela, kakšna je in, da se bo krivila za njeno poškodbo. Deko je stresla čez ramo, da bi prikrila strjeno kri in zaprla oči.
»Zdaj lahko samo še čakava. Hej, sestrica.« Dvignila je pogled in z roko obrnila Anastasiin obraz v smeri svojega. »Hvala,« je spravila iz sebe, potem pa roke ovila okoli nje, ne da bi se zmenila za gorečo bolečino v rami. Ni je spustila, dokler nista zaslišali siren, ki so očitno zavile na dovoz do skednja. »Prišli so,« je šepnila Anna, olajšanje jo je tako prevzelo, da se je široko nasmehnila, potem pa, še preden so policisti prišli skozi vrata nenadoma zdrsnila na tla. Roke ni umaknila s sestre niti takrat, ko jo je spet vzela tema.