Raj Alexandrovih

'Yana, sedi', je pomignil Victorjev oče in seveda oče tudi vsem ostalim hčerkam. Yana se je izredno dobro navadila na njegovega sivega očeta. Bil je izredno prijazen, če si tako delal, kakor je on hotel. In Yana sploh ni imela problema z njegovimi željami. Vse so bile sprejemljive. »No ste pa tudi hecni. Mislila sem iti spat«, je pripomnila in sedla na njegov stol nasproti njega. Popravila si je svileno spalno srajčko potem pa čakala, da se bo gospod spomnil povedati kaj ga muči. 'In kako si drugače. Zdravje gre?', jo je vprašal in Yana je privzdignila obrv. »OK, kaj vas muči? Takšen niste nikoli«, je bila direktna in Yasha se je nasmejal. Tako mu je bilo namreč ime. 'Kdaj mi boš dala vnuka?', se je direktno nazaj odzval še sam in Yani se je kar zaletelo. »Saj ne vem niti kako se odzvati na to!«, je odkašljujoče priznala in skomignila. »Ne vem, ko bo pač čas za to. Saj imate dolga leta še pred seboj dragi ata, nikar se ne sekirajte. Sploh pa, kaj če vam ne dam vnuka, kaj če bo vnukinja?«. Sivi starec je zamahnil z roko in si v usta vtaknil cigaro. »Vem, da boš dobila sina. V kosteh čutim«. Yana se je zasmejala. Kakšne je kvasil ta bogatun. »No te kosti pa so nekaj posebnega«. Oba sta se zasmejala ampak starec se je prehitro zresnil kot ponavadi. »Yana, bolan sem. Imam raka v začetnem stadiju na pljučih. Vprašanje je, če mi ga bodo lahko izrezali«.
Yana je končno razumela, zakaj Yashe toliko časa ni bilo doma in zakaj je bila njegova žena tako zaskrbljena. V čast ji je bilo, da ji je to povedal ampak vseeno jo je oblila neznanska žalost. »Ne! Ste sigurni?«. Yasha ji je v roke podal izvide in samo preletela jih je, ne rabila je brati, da bi mu verjela še bolj. »Ampak …«, je že hotela godrnjati in mu zagotavljati, da bo živ še dolgo časa, pa jo je prekinil. »Yana, rad bi dobil vnuka preden grem na drugi svet. In rad bi, da se poročita, da ga dokončno spraviš v red, ker bo on polovični naslednik mojega bogastva. Nikar me ne razočaraj«.
Yani je po licu spolzela solza. Čeprav v dvomih, je vstala in se kot še ena izmed njegovih hčera vsedla na njegova kolena in ga objela. »Dobili boste svojega vnuka. Obljubim«, je dodala in še bolj objela Victorjevega očeta. 'In ne povej ostalim prosim. Zaenkrat je to še skrivnost in prav čudim se, da sem ti jo povedal. A vendar sem moral'. Yana je prikimala, vsekakor ni mislila govoriti okoli stvari, ki se je niti malo niso tikale. To je bila družinska stvar.
In potem, ko je bilo njunega pogovora konec, je Yana premišljevala zvečer, kaj naj stori. Z Victorjem se je normalno ljubila, kot vsakič poprej. In preden bi zaspala, je morala še vzeti tabletko proti zanositvi. Kot vsak večer prej. A je ni. Zaspala je. In že zjutraj se je pokazalo, kako napako je storila, dobila je namreč mesečno perilo. In še istega popoldneva se je ustavilo. In zvečer spet ni vzela tablete a tokrat se je Victorju izmuznila z izgovorom, da jo boli trebuh. In jo je tudi res. Pri mizi ni mogla niti jesti zajtrka naslednje jutro, bruhala je. Kot bi bila že noseča. Oče je bil izredno sumničav a mu je na koncu le priznala kaj počne. Lepšega nasmeha na njegovem obrazu še nikoli ni videla.
Po tednu dni, ko je prenehala jemati tabletke, se je vse umirilo. Vedela je, da je pripravljena, da uresniči željo Victorjevega očeta. Strah jo je bilo, ni bila čisto prepričana, če ji bo uspelo. Ampak morala je poskusiti. Oblekla se je kolikor se je dalo seksi in vredno greha. Cel dan je nakupovala z Anastasio tistega dne in seveda, svetlolasa sestra njenega fanta je bila več kot samo dobra svetovalka. V kopalnici, ki jo je imela vsaka spalnica zase se je preoblekla in globoko vdihnila. Seveda je vedela, kaj Victor počne, gotovo jo čaka da pride v posteljo in se malce pogovorita ali pa bere kakšno zanimivo knjigo. A tokrat ga je čakalo nekaj posebnega.
Stopila je iz kopalnice proti vratom celotne sobe, zraven katerih je bila mizica z radiem. Najprej je ugasnila vse luči, da so gorele samo nočne lučke zraven njune postelje, potem pa je prižgala glasbo. »Zanimiva knjiga?«, je vprašala, ko mu je bila končno na dosegu njegovega pogleda. Trakcem, ki se je vlekel po tleh od njenega seksi perila je zavrtela v zraku, kot bi bila v kakšni kavbojski nadaljevanki. Prav počasi je zlezla na posteljo in mu iz rok iztaknila knjigo ter jo vrgla na tla. »Veš… Cel teden me je mučil trebušček, zdaj pa me muči nekaj drugega«. Prav igrivo ga je poljubila, v glavi pa se ji je podilo toliko vprašanj. Ali ji bo uspelo, je izbrala pravi čas? In potem spet odgovori, ki so bili vedno pozitivni ampak dvomljivi. Nežno ga je ugriznila v ušesno mečico in mu zašepetala nekaj packastih besed potem pa se čisto prepustila njegovemu vodenju.

"Glej, ostani noter in bodi pridna punca, prav?" Anna je denarnico že približno dvanajstič potisnila v torbico, toda ko ji je že dvanajstič padla iz nabito polne torbice se je morala vdati. Zdaj se moram pa cela spreobleči, je razočarano zamrmrala in z obžalovanjem gledala sivo majčko z raztrganim hrbtom. Obesila jo je nazaj v omaro in ven potegnila bolj klasično črno. Ta je imela samo en rokav, drugi je bil po Annini lastni kreaciji odtrgan. Ni si znala razložiti, zakaj so se ji raztrgana oblačila zmeraj zdela tako seksi. Z vzdihom je nase navlekla svojo drugo najljubšo majico in medtem, ko je s sebe zbrcala hlače je s pogledom pregledovala katero torbico naj vzame. Odločila se je je za temno rdečo in iz omare potegnila hlače iste barve. "Res sem hotela obleči tisto sivo majico," je žalobno zamrmrala proti torbici, ki je tiho stala na postelji. V tistem je z vrha padel še mobitel. "Ti se kar posmehuj, naravnost v koš te bom vrgla, za kaj drugega tako ali tako nisi." Spraznila jo je na posteljo in stvari premetala v novo, večjo torbico.
Dokolenke je našla šele na dnu predala in ko si jih je oblačila je strgala levo. "Krasno. Torej ste se danes vsi zarotili proti meni. Ker je imela desno že oblečeno in se ji ni dalo slačiti si je na levo nogo potegnila takšno, ki se je ujemala s hlačami. Desna je bilanamreč črna in je pristajala majici. Spomnila se je na čevlje, ki so bili kot zanalašč za takšen stil. Dvojni par - eden črn eden rdeč in Anna bo pač navlekla od vsakega para po en čevelj. Lase si je spela v visok čop in jih okrasila z bombažnim cvetom. Naličila se je bolj skromno, saj je vedela, da bojo maskerke iz nje tako ali tako naredile kar bodo hotele, tudi če bi imela lasten make up vtetoviran na kožo. Svoji rdeči šminki se pa ni odpovedala. Približno zadovoljna s svojim videzom je pograbila jakno, torbico in se odpravila iskat Anastasio. "Oj, sestricaaa," se je zadrla na hodniku in prisluhnila, če bo kje slišala kakšen odziv. Zdelo se ji je, da je iz Anastasiine sobe prišel rahel 'tump', kot bi sestra v jezi vrgla knjigo v steno. Tako nekako se je slišalo na hodnik. Anna se je v smehu odpravila do njene sobe in brez trkanja vstopila v zmešnjavo oblačil. Najprej se je skoraj ubila na Anastasiinem negližeju, naslednje kar je zagledala je bila podvezica, ki jo je zadela v glavo. "Em, Ana, zamudili bova, če se takoj ne oblečeš in spokaš svoje riti ven iz te zmešnjave." Z glave si je premišljeno potegnila podvezico in jo vrgla na posteljo, kjer se ji je zdelo, da je njen par. Nato se je obrnila v smeri leteče podvezice in presunjeno obstala. Svojo sestro je kar naprej videvala v spodnjem perilu, saj jo je ponavadi ona budila, vendar Anastasie še nikoli ni videla v nečem ... takšnem. Perilo je bilo neverjetno razuzdano, toda obenem je sporočalo "Ustavi se prav tam, prepovedano območje". Črna čipka je spogledljivo sledila obliki njenih prsi, razkrivala vse, kar naj bi pokrivala in z belim robom z roza pentljico hkrati oznanjala nedolžnost. Anna se je ob tej misli namrdnila in medtem ko je ošinila še spodnji del - bel rob, črna čipka, pentljica, ki naj bi skrila tisto kar čipka ne - stresla z glavo. "Seksi," je pokomentirala Anastasiino izbiro in naredila korak proti sestri. K sreči jo je ustavil modrček, ki se ji je zapletel med noge. V tistem trenutku je namreč iz kopalnice stopil popolnoma nag tip, ne da bi opazil Anno stopil do njene sestre in ji porinil jezik nekam globoko v usta. Padla sta na že tako prepolno posteljo in medtem ko je Anna predstavo samo presenečeno in namuznjeno opazovala je tipčkova roka zašla nekam med Anastasiine noge. "Khem," se je Anna odkašljala in ker sta jo oba preslišala je tiho stopila do postelje, počepnila in počakala, da je tipček glavo obrnil k njej. "Bu," je zamrmrala in opazovala reakcijo. Anastasiin gost je bil v hipu na nogah in pred sabo je zgroženo držal dolgo obleko, ki jo je imela anastasia očitno namen obleči. Pogled na mišičnjaka, ki je v rokah držal to cunjico je bil naravnost komičen in Anno je popadel takšen smeh, da se je sesedla na tla in se samo še trudila, da se ne bi polulala. "Ana, sne-snemanje," je izdavila med solzami in se brez večjega učinka poskusila zresniti. Šele ko je iz torbice povlekla telefon, da bi pogledala na uro jo je veselje v hipu minilo. Do prihoda limuzine, ki naj bi ju odpeljala do Playboyevega dvorca sta imeli še natanko tri minute in štiriintrideset sekund. "Ti," je pokazala ne zmedenega tipa, ki je nase pravkar vlačil majico in s pogledom švigal od Anastasie do Anne, "izgini. Moja sestra nima časa za tipe, ki se igrajo z oblekami. Ti pa," tokrat je bil njen prst uperjen proti sestri, ki je še vedno ležala na postelji, "moraš v dveh minutah stati pred mano oblečena in pripravljena na prihod. Mimogrede, jaz ne bi oblekla tegale." Z dvema prstoma je dvignila obleko in tipček je zardel do temno rdeče barve. ker je imel nenadoma težave z zadrgo je Anna zavzdihnila, stopila do njega in mu sama zaprla hlače. "Pazi, da ne izgubiš čeljusti," mu je zašepetala, ko je presenečno odprl usta ob njenem dotiku. Brado mu je nežno potisnila navzgor in ga do nadalnjega ignorirala. S pogledom je iz zmešnjave oblačil izbrskala dvoje temnih kavbojk, dve majčki, dve jaknici in jih vrgla na Anastasio. "Če nimaš navdiha izberi nekaj izmed tega, drugače se pa hitro spravi v oblačila in se prikaži pred vrati." Anna je s temi besedami odkorakala in na hodniku spet planila v smeh. Ni prvič zalotila sestre s kakšnim seksi tipom, prvič pa se je zgodilo, da je tip ni takoj opazil, ponavadi je dovolj glasno prišla v sobo. V predsobi se je obula in občudovala svojo barvno kombinacijo. "Hej, Ana, jaz te čakam pred vrati," se je zadrla, da bi jo sestra lahko slišala in stopila na mrzel zrak. Stresla se je in zagledala avto, ki je očitno čakal nanju. Ni bila limuzina, bil pa je dovolj luksuzen, da so ga verjetno poslali ponju. Anna je stopila do avta, da bi vozniku povedala, da Anastasia takoj pride, ko je opazila, da sta v avtu dva človeka.
Potrkala je na okno in počakala, da ga je sovoznik odprl. "Čakate na sestri Alexandrov?" je vprašala in se namrščila, ko je dobila samo kratek kimljaj. "No, moja sestra pride takoj. Lahko me spustite noter, ne bi rada zmrznila, tačas ko čakamo." Sovoznik je nejevoljno stopil ven in Anni odprl vrata. "Hvala," se mu je poudarjeno zahvalila in se spraševala čemu si je prislužila tolikšno nevljudnost.
"Vaša sestra ne zna pohiteti?" je vprašal voznik in Anno popolnoma vrgel iz tira. "Hej, sem vama kaj naredila, da se tako obnašata? Sicer je pa moja sestra tamle." Pomahala je Anastasii iz avta in se presedla, da je naredila prostor. Moška sta obraze preuredila v neprepričljive nasmehe. Ko je Anastasia prisedla se je Anna nagnila k njej. "Od vseh zajčic sva ravno midve dobili najbolj tečne."
Počasi so speljali z dovoza in se vključili v promet. Anna se je zleknila nazaj in se zazrla skozi okno. Neprijetna tišina v avtu ji ni bila všeč, vendar ni hotela biti prva, ki bi jo pretrgala.

Po kakšnem mesecu brez seksa – da, prav ste prebrali, mesecu dni – je Anastasia spet prišla na svoj račun. V baru je staknila nekega postavnega mladeniča, po imenu Vasilij in ga pripeljala domov. Kar je sledilo potem, je bilo povsem spontano. In Anastasia spet ni čudila nič, čeprav bi mogoče njen oče hotel, da se zaljubi in poroči. Leta so ji res že počasi gorela kot polena pod nogami.
Zjutraj je najprej zbudila tipčka zraven sebe. Že res da mu je orodje dobro služilo ampak ni se bilo treba postavljati s tem in se važiti. Groza, kako je sovražila take tipe. Vrgla mu je obleko na tla in ga pustila, da se stušira. Iz postelje je vrgla najprej nedrček na tla, pa potem še svoje cunje in se trudila pustiti vse kar se da spodobno. Čistilke so jo nosile po zobeh zaradi vseh teh svinjarij, ki jih je počela v sobi. »A boš kmalu?«, se je zadrla in vrgla njegov mobitel v vrata, ki so bila na strani sobe oblazinjena, kot pri kakšnih psihiatrih, na strani kopalnice pa so bila steklena. Ampak je zgrešila in mobitel je priletel v steno in se raztreščil. Padel pa mimogrede na kup podveznic, ki so Vasilija prejšnjo noč neznansko vzburjale. »Ups«, je zašepetala in se spravila vse delce sestavit skupaj. K sreči je razpadla samo baterija in pokrovček, to je bilo pa tudi vse. Pin kodo si bo moral pa kar sam vtipkat, ker je ona ni vedela. Mimogrede je vrgla svojo podveznico po zraku in jo nevede vrgla Anni v glavo. »Anna! Ne znaš trkat!«, je zarohnela a kljub temu je ni tipček nič slišal, spet se je spomnila, da ima psihiatrična vrata in da bi jo lahko notri nekdo davil, pa ne bi njeni dragi sorodniki nič slišali.
Spet je imela te čudne blodnje. Da jo bo nekdo davil, pa da bo nekoga ubila, da bo nekdo njo ubil. Ni si jih znala razlagati, le strašansko slabo se je počutila.
»O, hvala«, je Anastasia ob komplimentu takoj pozabila na to, da Anna ni potrkala in mimogrede še malo pozirala. Takrat je do nje priletel tip iz kopalnice, očitno čisto očaran da pozira in se vrgel nanjo, da sta priletela na posteljo. »Mmaua«, se je iz Anastasiinih ust zaslišalo, kot bi se ga hotela znebiti, hkrati pa se je še smehljala. Ovila mu je noge okoli a že naslednji trenutek je tipčka prestrašila Anna. Anastasii je šlo na smeh, a se je vseeno zadržala. »Vasilij, to je moja sestra Anna«, je ob vsej tej zmešnjavi še našla trenutek za vljudno predstavitev. »Sicer pa, ljubezen mojega življenja, res moraš iti. Mudi se mi veš. Priden bodi, mua«. Po zraku mu je poslala poljubček in z majico v roki se je odpravil iz sobe. Nič kar ji je Anna ponudila, ni bilo primerno za njeno fotografiranje. Medtem ko je brskala po omari, je razmišljala, če je Anna res imela obuta dva različna čevlja. Zmajala je z glavo in iz omare povlekla lakasto roza krilo, ki se je oprijelo njenih bokov, črne nogavice, debele kolikor se je le dalo in nedrček s ketnicami ter dodatno jopico, ki je prekrila le lopatice in del prsi ter oblekla roke v rokave. Vse skupaj je oblekla, pobrskala še za plaščem in visokimi roza škornji. Na glavo si je pripela črno lakasto vrtnico – seveda ne prave-, potem pa hitrostno nametala stvari v svojo torbico, se mimogrede še počesala in si nataknila očala, kot bi zunaj res sijalo sonce. »Mami, ati, jaz grem na snemanje. Rada vaju imam, papa«, se je zadrla in odbrzela skozi vrata, ter si oblačila plašč. Ko je stopila pred hišo jo je malo manj kot pribilo v tla, tako je bilo mrzlo. Sploh ni potrebovala razmišljati, le spravila se je v limuzino. »Zamujam dve minuti. Se opravičujem«, je pripomnila in cmoknila svojo sestro na lice potem pa se stegnila naprej in šoferja objela s sedežem vred. »In, kako drugače?«, je bila živahna, kajti očitno sta bila sopotnika nekam tečna. Oba sta se čudno gledala, spogledovala. Anastasii ni bilo ravno prijetno. »Vidva sta par ali kako? Vidim da se gledata, kot da se bosta pravkar požrla. Mislim, saj nimam nič proti gejem, ampak a lahko to potem? Saj bomo kmalu na leta…«. Anastasia je utihnila, ko je na svojem nosu zagledala pištolo sopotnika, ki je sedel na sovoznikovem sedežu. Prebledela je in se nagnila na sedež. Vedela je! Vedela je, da se bo nekaj zgodilo, take slutnje je imela. 'Glej ti krava zabita! Utihni. Ne greš na snemanje in ne greš razkazovati tvojih jošk, pač pa greš z nami, ker naši prijateljčki potrebujejo igračke. Za potešitev, saj veš'.
Anastasia ni vedela kaj naj stori. Objela je Anno in je ni izpustila. »Ne dotaknite se moje sestre, drugače …«. Ni vedela kaj bo storila, če se dotaknejo Anne. Zato je bila le tiho in gledala v lase svoje sestre in včasih ošinila tulec pištole, katera je bila še vedno naperjena v njeno glavo. »Ali lahko spustiš to šaro dol? Mislim, kam pa lahko uidem tukaj? Izpuhtim v zrak?«. Jezno je pogledala sopotnika in ga le prepričala, da je pospravil svojo pištolo za pas. Sama ni imela problemov s tem, da pač nekomu se preda. Toliko ljudem je že dala, da kakšne deset ljudi lahko še prenese. Posilstva sploh ne bi obravnavala. Vendar Anna, ona se ji je smilila. Bila je namreč še vseeno tako poštena, čeprav mogoče ni izgledala.
Kar naenkrat je začel avto nerodno poskakovati. Sopotnik jima je vzel torbici z mobilnimi telefoni ter njena očala. 'Saj veš. Da te bolje vidijo', je zamomljal v nekakšno opravičilo potem pa se začel histerično in sarkastično smejati. Pogledala je skozi okno in okoli in okoli videla samo belino, pred sabo pa velikansko skladišče. Mislila je samo še na najslabše.

[Začneš naprej v skladišču, ki sem ga odprla. V Moskvi je, tam ko so stanovanja. ]

@ Yana

Zadnji teden se je prav zares vlekel. Victor tega pravzaprav ni mogel v celoti razumeti, saj je bil eden izmed zelo delovnih tednov, ko je moral vsak dan nekaj početi. Če ni bil prisiljen oditi na enega izmed sestankov z dobavitelji za družinsko podjetje, je moral iti nadzorovati kakšno izmed podružnic podjetja. Ampak če je tako pomislil, je imel rad to delo. Morda ga je bilo malo strah tistega dne, ko se bo njegov oče Yasha upokojil in bo moral on sam skupaj z Anastasio prevzeti vodenje podjetja, ampak bil je pripravljen na to. Oziroma je vsaj mislil tako. Saj ni moglo biti tako grozno, kajne?
Imel pa je tudi druge skrbi, morda celo večje od te. Yana se je obnašala zares nenavadno. Na trenutke se mu je celo zazdelo, da mu kaj prikriva. Pa tudi pogledi, ki mu jih je od časa do časa namenila, mu sploh niso bili všeč. Kot da bi vedela nekaj več od njega. Ali pa da bi kaj posebnega pričakovala od njega. In včasih ga je prav zaskrbelo. Ampak saj ni moglo biti kaj takšnega. Bolj ga je skrbelo njeno zdravje, saj je pogostokrat bruhala, sploh ni jedla zajtrka in iz njenega obraza je lahko razbral, da jo boli trebuh. No, tega ni mogel razbrati iz njenega obraza, ampak če je povezal slabosti in njeno ne ravno obilno hranjenje, je prišel do tega sklepa. Moral je priznati, da je včasih presenetil tudi samega sebe s tem inteligenčnim razmišljanjem.
In končno je bil večer, ko se je lahko vsaj malo sprostil po napornem tednu. Najprej se je spravil pod tuš in pustil, da so mu curki hladne vode poživljajoče drseli po telesu. Kar nekaj časa je stal pod hladno prho, potem pa se je končno odpravil nazaj v spalnico in se zleknil na posteljo. V roke je vzel knjigo, ki je imela grozno dolgočasen naslov in tudi platnice, ampak že zadnjič, ko jo je vzel v roke, je odkril, da ima pravzaprav zanimivo vsebino. Vse se je vrtelo okrog želve, ki jo je neka ženska prinesla domov, da bi skuhala želvji golaž. Njen sin je mislil, da je želva nova ljubljenka zanj, zato se je pred vsemi hvalil s tem. Na koncu je odkril pravi namen želve, ampak seveda šele po tem, ko ji je njegova mama odrezala glavo in jo skuhala. Takrat se je maščeval mami in jo preprosto ubil. In Victor si ni mogel kaj da ne bi začel resno premišljevati o tem, kam gre ta svet. Nenadoma se je ugasnila stropna svetilka in Victor se je moral nasmehniti. Glavni krivec za to je bila najbrž Yana. Kot tudi za tiho glasbo, ki se je začela razlegati po sobi. Še bolj na široko se je nasmehnil. "Yana, ali..." Ko jo je videl, je ostal brez besed. Pravzaprav ni imel kaj reči. Njegova punca je bila oblečena v najbolj nenavadno perilo, ki ga je kadarkoli videl na njej. No, temu bi najbrž on sam moral reči seksi perilo. A kakorkoli že, s pogledom je sledil Yani, ki je počasi prihajala proti postelji. Še preden bi lahko reagiral, je vrgla knjigo, ki jo je prej stiskal v roki, na tla. Najprej se je nasmehnil, potem pa ji počasi vrnil poljub. Poslušal je njene besede, potem pa se namuznil. "Resno?" Ni si mogel kaj, Yana ga je vedno znova presenečala. Počasi jo je potegnil nase, da je sedela na njegovih nogah, ter se ji zazrl v oči. "Tako te imam rad." Za trenutek je raziskoval globine njenih jasnih oči, potem pa jo potegnil še bližje in jo znova poljubil. Najprej nežno, potem pa vedno bolj strastno. Potegnil jo je še bližje in z rokami zdrsel po njenem mehkem, toplem telesu. Previdno ji je odpel zgornji del, v čemer je zadnje čase postajal že pravi mojster, in začel poljubljati njen vrat. To bi lahko počel ves čas.

Nekako se ji je zdelo, da je Victor že cel teden sumničav, sploh po tistih Yaninih trebušnih bolečinah. A le kako bi lahko pomislil, da je pravzaprav nalašč 'pozabila' vzeti kontracepcijske tabletke? Četudi ga bi zanimalo, verjetno ne bi brskal na njeni strani nočne omarice, kjer je imela ponavadi zdravila in povoje ter mazila, ki so ji pomagala prestati kakšne žulje in bolečine kot tudi zvine od baletnih vaj. Preden je imela Victorja, na kontracepcijske niti pomislila ni. On ji je odvzel nedolžnost, ki jo je tako čuvala dolga leta in ponosna je na to.
Ko mu je vrgla knjigo na tla, se je prav lepo zaprla na prvo stran. Tudi če bi nameravala tako pustiti knjigo, ji verjetno ne bi uspelo. Ošinila je naslov in si ga v mislih prebrala. 'Želvji sin', le kakšen naslov za knjigo je pa to? A s tem se ni imela časa obremenjevati, preveč drugih skrbi jo je pestilo. In največja je bila ta, če bo sploh zanosila. Če že počne to, je vsaj upala, da ji bo uspelo kot je potrebno. 'Odmisli, odmisli', si je prigovarjala in se počasi prepustila njegovim gibom ter mu z njegovo pomočjo počasi zlezla v naročje. Zrla je v njegove oči in se nasmehnila, ko ji je dejal, da jo ima rad. »O Romeo, Romeo! wherefore art thou Romeo?
Deny thy father and refuse thy name. Or if thou wilt not, be but sworn my love, and I'll no longer be a Capulet.«, mu je pred poljubom dejala nazaj in s tem skrivoma ciljala na poroko ampak ni ravno vedela, če bo tako dojel tudi Victor. Znova mu je vrnila poljub in s toplimi rokami nežno drsela po njegovi prsnici. Groza, kako ga je ljubila. Sploh ni vedela, da se iz takega prijateljstva lahko razvije nekaj tako velikega, kar ji lahko tako pomeni. Toliko ji je pomenilo, da je brez zadržka hotela poroko in otroka, ampak še se je spomnila njunih besed, da brez skupne privolitve ne bosta počela ničesar. A ona je trenutno delala popolnoma nasprotno. Sunkoma se je ločila od njegovih ustnic in debelo pogoltnila slino, tako se je počutila, kot da ji gre na jok, čeprav je na zunaj verjetno bilo videti, kot da ji gre spet na bruhanje. »Oprosti … Sem mislila, da sem nekaj pozabila«, se je hitro opravičila in se spet prisesala na njegove ustnice, preden bi lahko pomislil na to, da bi bilo karkoli narobe. Le kako bo reagiral na to, ko mu bo povedala za otroka, če ji slučajno uspe? Bo jezen? Ali bo otroka sploh želel? Sama sebe je preklela, le kako je lahko kaj takega pomislila. Saj ga je vendar poznala že vrsto let in tudi take tabu teme sta imela, še kot prijatelja. Spomnila se je njegovih besed: 'Vsakega bom imel rad'. Ampak, ali je bilo sploh primerno iskati odgovore iz preteklosti, na vprašanja iz sedanjosti? Verjetno je čutil, kako je bila napeta, niti ne tako pripravljena, kot je na začetku govorila. Perilo in nasmešek na obrazu, vse je bila samo farsa. Da ne bi bila sama kriva za prekinitev tega, kar je sama začela, mu je s prsti zdrsnila pod rob hlač in kar malo nedolžno pogledala v njegove oči, ko je za trenutek odmaknila svoj vrat od njegovih ustnic. »Hočem, da mi ponudiš vse za nazaj«, je v skrivnem geslu dejala, saj je bila to le pretveza za to, da želi imeti od te noči največ, kolikor bo možno. Več poskusov, več možnosti, da zanosi, to ji je bilo jasno. Zavalila se je dol z njegovega naročja, na svojo stran postelje in mu z roko igrivo namignila, da naj stori, kar pač mora. Skrivnostno je čeznju potegnila odejo in se mimogrede ozrla proti vratom. Saj ni mogla verjeti. Pri vratih je stal oče in ji srečno v zrak molel kazalec. Njegove ustnice so bile usmerjene visoko proti očem, tako da le teh skorajda ni več videla. Victorja je hitro zagrabila za vrat in njegove ustnice prilepila na svoje. Upala je, da se bo njegov stari čim prej odpravil ven, če noče zasrati cele situacije. Bolj nerodno se ni mogla počutiti, sploh ko je začutila, da njene hlačke pod silo roke drsijo proti gležnjem.

Spet in spet si je moral na obraz priklicati nasmeh, medtem ko je poljubljal Yano. "Shall I hear more, or shall I speak at this?" Ni si mogel kaj, da je ne bi dopolnil in jo s tem dejanjem tudi najbrž presenetil. Yana je vedela, da ne mara preveč tistih klasičnih, ljubezenskih zgodb, kot je bilo delo Romeo in Julija. A vendar je Victor to delo večkrat prebral. In v spominu mu je ostalo tudi nekaj delov, česar pa prej pravzaprav ni vedel. Torej je zdaj vedel nekaj novega o sebi. Namuznil se je in nenadoma ugotovil, da ne ve točno, zakaj je Yana uporabila ravno te besede. Zagotovo ne kar tako, torej je moralo biti nekaj za tem. Za trenutek se je odlepila od njegovih ustnic, zato je lahko pogled osredotočil na njene oči. Ampak tokrat ni mogel prebrati tistega, kar je pisalo v njih. Skoraj presenečeno ji je vrnil poljub, potem pa se je odločil, da se s tem ne bo več obremenjeval. Saj ni mogel vedeti vsega, o čemer je premišljevala Yana, kajne? To bi bil prevelik poseg v njo, česar pa ni želel.
Njegove misli so se spet preusmerile. Yana je bila tako lepa, tako pametna, tako dobra in tako nadarjena, poleg tega pa še inteligentna. Bila je tako... popolna. Včasih se je spraševal, kaj počne z njim, ko pa bi vendar lahko imela kogarkoli na tem svetu. On pa je bil nihče, za bliščem slavnega priimka se je skrival samo on, z vsemi svojimi strahovi in željami. In bil je samo človek, morda celo dokaj beden primerek tega. Ampak bil je samo on. Popolnoma enak komorkoli drugemu, razen da ga je od ostalih ljudi ločevalo miljone svetlobnih let, saj Victor nikoli ne bo eden izmed množice. In ne glede na to kako zelo samovšečno bo to zvenelo, je bilo res.
Odrinil je takšne misli iz glave. Vsi so mu govorili, da se preveč obremenjuje za malenkosti. In najbrž so imeli prav, ampak le kaj ko si on ni mogel pomagati. Nasmehnil se je sam pri sebi, njegov pogled pa je pritegnila Yana, ki je izgledala, kot da bo ravnokar bruhala. "Yana..." Za masko slabosti, ki je spreletela njen obraz, je Victor zaslutil tudi nekaj več. Morda žalost? A ni točno vedel, zakaj bi bila žalostna. Vmes se je Yana spet prisesala na njegove ustnice, zato je sklepal, da ni bilo kaj takšnega. Da, Yana je vsekakor utelešenje popolnosti, je kot že ničkolikokrat prej v mislih sklenil Victor in za trenutek zmedeno obstal, ko je Yana spet spregovorila. 'Vse za nazaj?' Nasmehnil se je in se odločil, da ne ve, o čem ravno je govorila Yana. Za trenutek je obstal in jo opazoval, ko se je ulegla na njeno polovico postelje. V medli svetlobi, ki jo je oddajala svetilka na nočni omarici, je Yana izgledala še lepša kot običajno. Počasi se je sklonil nadnjo in jo poljubil, potem pa s poljubi nadaljeval vedno nižje.
Nenadoma ga je spreletel tisti zoprni občutek, da ga nekdo opazuje. Ker je odrasel v medijsko zelo izpostavljeni družini, je z leti ta občutek pravzaprav dobro razvil. In misel, da ga v tem trenutku nekdo opazuje, mu ni bila preveč všeč. Rahlo se je vzignil, saj se je želel prepričati, če kdo stoji pri vratih. Morda je imel že preganjavico, ampak to se je zdelo malo verjetno. Še preden pa bi svojo namero lahko uresničil, ga je Yana poljubila in mu s tem iz glave pregnala kakršnokoli željo po obračanju stran od nje. Tisti trenutek ga je kot že mnogi pred njim popolnoma potegni vase. Dogodom pravzaprav ni več sledil. Spomnil se je, da je slekel Yani hlačke, potem jo je spet in spet poljubljal, nato je sledil trenutek čistega zadovoljstva, ki je kar trajal in trajal. Naposled se je zrušil poleg Yane. Nekoliko utrujen, ampak povsem zadovoljen, da je bil zraven Yane. "Ljubim te." Tiho zašepetane besede bi lahko tudi preslišala, ampak Victor je vedel, da jih ne bo. Besede, ki jih je vsak dan znova dokazoval s tisoči drobnih pozornosti ter poljubov. In spet se je zavedel resnice: Brez nje ne bi mogel živeti.

Uživala je ob vsakem njegovem dotiku in se trudila, da bi preslišala vse zvoke razen pesmi. Njegov oče je odšel, o tem ji je k sreči uspelo malo poškiliti, medtem ko sta se poljubljala. In potem se je vse odvijalo samo od sebe. Romantično, poželjivo in s strastjo nabito medtem ko se je nežna instrumentalna glasba že v druge zavrtela. Zadrhtela je ob vsakem njegovem poljubu in končno pozabila na to, da je bilo to ljubljenje posvečeno nečemu, kar je hotela ustvariti. Pa ne samo za druge, tudi zase. Oh, tisti prelep trebušček, s katerim so se ponašale vse mamice. Takšnega je hotela imeti, da bi se lahko pobožala po njem in čutila, kako nastaja nekaj popolnoma njenega, narejenega iz ljubezni. Da bi lahko začutila vsak otrokov premik, brco in vse tiste bolečine. Da, želela si jih je, ker je hotela občutiti pravo materinstvo. Želela je vedeti, kako je, če plešeš v baletnih čeveljcih čisto počasi, nežno in se gibaš v ritmu počasne glasbe in se zavedaš, da si z vsako sekundo bližje temu, da postaneš mati. Mati otroka, ki ga je spočela skupaj s svojo ljubeznijo. Nežno je ugriznila v njegovo ramo, roke pa zagrebla v njegove že precej daljše lase.
Glede na vse to, kaj bosta še prestala – vedela je namreč, da bosta morala enkrat prestati preizkušnjo njune ljubezni – je vedela, da bo njena ljubezen trajna. Ne glede na vse. Čeprav je začela njuno zvezo s kupom dvomov, jo je zdaj gradila naprej na čisti obsesiji. Da, obsedena je bila z njim, z vsakim delčkom njegovega telesa in z vsakim delčkom tega, kar je naredil. Bila je neverjetno hvaležna bogu že samo zaradi tega, da je lahko dihala isti zrak kot on.
V tistem trenutku je bila zaradi glasbe, misli na otroka in Victorja in zaradi tega, kar je pravkar počela z njim tako nabito polna s čustvi sreče, da ji je solza stekla kar sama od sebe po licu. V iskanju sape se je zasmejala in si obrisala solzo, medtem ko je sam obležal poleg nje in ji zašepetal tisti dve najlepši besedi. Tako se je bala, da se bo slej kot prej vse izničilo. Res je bila preveč srečna z njim in če bi vse skupaj izgubila, bi si verjetno vzela življenje. Ni znala več živeti brez njega, pravzaprav si ni niti upala razmišljati kako bi bilo, če bi se morala zdaj posloviti od njega. »Sem ti kdaj povedala, da te ljubim?«, ga je retorično vprašala in si obrisala še drugo solzo, ki ji je stekla po licu. »Ljubim te in vedno te bom«, je dodala in prepletla njuni roki. Ni ga želela izpustiti. Stisnila se je k njemu in mu glavo naslonila na prsni koš. Njeno telo je trepetalo, kot bi jo zeblo in ustnice so se ji tresle pa ji je bilo pravzaprav vroče. Bilo je kar malce trapasto, da je tisti trenutek pomislila na mamo. Bilo ji je žal, da ne bo mogla videti svojega vnuka, če bo Yani namera uspela. Mama je bila resnično premlada, ko je umrla. In Yana se je takrat še vedno precej ubadala s tem, da nima več posluha. Ko je končno prišla k sebi in zaživela, trajalo je ravno kakšno leto, ko je bila nenavadno srečna, takrat pa se je morala posloviti od mame. Še vedno se je spominjala... Bele krste, ki so jo možje na rokah nosili, tete, ki je jokala in skrivala solze pred Yano tako, da si je obraz zakrila s črno čipkasto tančico. A Yana je kljub svojim letom težko verjela, da mame ne bo več nazaj. A zvečer, ko ji ni zapela pesmi, katere ji je zmerom, je dojela ter potem jokala in jokala. Nihče je tistega dne ni mogel potolažiti. K sreči je prišla k očetu in se spet počutila varno. Spomnila se je, kako ga je prvič prosila, naj mu zapoje pesem, ki jo je pela mati. In sekundo pozneje jo je preblisnilo, da je pravzaprav to pesem pela na stranišču, ravno tisti dan, ko je pričela hoditi z Victorjem. Še eden izmed tistih grenkih dni se je prevesil v čisto novo zgodbo.
Vrnila se je v sedanjost in svojo ponovno miselno prisotnost ovekovečila s poljubom na Victorjev prsni koš. Še vedno se je tresla in čutila je, kako jo ob vsakem tresljaju Victorjeva moč še bolj pritisne k njegovemu toplemu telesu. In spet je bila pri tisti temi, ki jo je tega dne najbolj morila. Ji je uspelo? Ali pač ne? Z vidnim dvomom na obrazu je zaspala in še prej občutila, kako se umirja tudi Victorjevo dihanje. Ni vedela ali je spal ali ne, ni si ga upala pogledati. Je pa videla budilko, ura je bila že ena ponoči. Kar ni mogla verjeti, kako čas leti.
Začudeno se je zbudila. Nekdo jo je stresel z roko in ko je zagledala Victorjevo mamo, kako Yani nakazuje naj bo tiho, se je morala nasmehniti. Očitno je ta družina na vsak način hotela novega potomca in so jo kar mučili že s tem. 'Je uspelo?', je bebavo vprašala mati in Yana je privzdignila obrv in skrbno skomignila, da ne bi zbudila Victorja. 'No, potem pa naredi nekaj da bo', šepetaje dodala Victorjeva mama in tako hitro kakor se je prikazala, tudi odšla. Yana je zmajala z glavo in z ljubeznivim nasmeškom pogledala svojo spečo ljubezen. Počasi je sedla nanj in se ozrla na uro. Osem zjutraj in ona ga je mislila moriti za novo dozo mečkanja? Saj se je vsem zmešalo in še njej povrhu. Verjela je, da bo začuden nad njenim početjem, kajti ponavadi je skrbno spala po večernih aktivnostih in se ob desetih že odpravljala na vaje, medtem ko je sam dremuhal. Poljubljala ga je od popka po prsnici do ustnic in ga pripravila do tega, da se zbudi. »Osem je ura…«, je naznanila, še preden bi se sam lahko obrnil proti budilki in preusmeril pozornost z nje. Njen pogled je razkrival namero ko ga je prijela za roke in ga dvignila v sedeč položaj. Bil je neverjetno lahek. Objela ga je in nežno poljubila, bilo ji je v neverjetno veselje, da je lahko že navsezgodaj manipulirala z njim. Z rokami je odgrnila vse rjuhe in odeje z njunih teles in si znova vzela, kar si je želela.