Domovanje Valentina Pavlyuchenka in Mashe Uvarove

Od potresa je imela v stanovanju polno dela. Večinoma krožnikov in kozarcev se je razbilo in Masha je vedela, da jih mora čim prej nadomestiti z novimi. In ona še ni imela niti minute časa, da bi odšla po nakupih. Res je bila nesposobna. Ni se še znala popolnoma zoorganizirati, a ji ni bilo moč zameriti. V vlogo gospodinje in mamice je bila pred nekaj meseci neusmiljeno vržena in sedaj, ko je končno splavala na površje, se je morala znati kakor je vedela in znala, in najtežje, na površju je morala tudi obstati. In nihče ji pri tem ni pomagal. Ni se mogla zanesti na Valentina, ki ga kot ponavadi ni bilo doma. No, saj ne, da bi bilo to kaj novega. Res sta se vedno bolj odmikala drug od drugega in Masha nič ni mogla, da bi ga zadržala ob sebi. Edino kar ju je povezovalo, je bila njuna mala hčerka Lana. Vse ostalo pa… kot da bi umrlo. Vsaj iz njegove strani, ona je bila več kot očitno še vedno navezana nanj. Sicer bi ga že zdavnaj zapustila. Nič ji ni stalo na poti. Nobena poroka ali pa kaj podobnega. In vedela je, da bi jo starša sprejela nazaj z odprtimi rokami. Imela je kam iti, težava je le bila, da ni mogla ali hotela. Upala je, da se bodo kdaj stvari obrnile na bolje, čeprav je bilo to bolj klavarno upanje. Saj, če se bo ta agonija predolgo časa še nadaljevala, bo prav zagotovo enkrat spakirala in malčico vzela s seboj. Kaj za vraga je ves ljubi čas počel, ko je ona preždela doma, niti približno ni vedela. Prav zagotovo, mu čas ni zapolnjevalo samo preprodaja motorjev, vsekakor pa ne ponoči. Prepričana je bila, da ima druge želje s katerimi si krajša čas, a dlje kot od slutenj ni prišla. Brez dvoma ga ni nameravala spraševati o podrobnostih. Bala se je resnice in to ona, ko je sovražila laži in prekrivanje. Sovražila je svojo očitno strahopetnost, a ni si mogla pomagati. Edino, kar si je želela, da bi ji Valentin bolj pomagal pri vsem skupaj in ne bi bila za vse popolnoma sama. Še vedno se je spominjala brezglavega strahu, ki jo je zajel, ko je Moskvo stresel močan pretres. Še nikdar se ni tako ustrašila, pa ne zase, ampak za Lano. Okus groze, ki jo je okusila, ji ni in ni šel iz glave, ne glede na to, da je minilo že nekaj dni od pripetljaja. In na nikogar se ni mogla opreti, ker očka njene deklice kot ponavadi ni bilo doma. Kje se je potikal ni vedela, niti ni spraševala. Kot za večino preostalih stvari ne.. Čeprav ni bila povsem zadovoljna s svojim sedanjim življenjem, Lane ne bi zamenjala za nič. Če bi morala iti še enkrat skozi vse, bi pa šla. Navsezadnje je bila borka in ni klonila ob prvem pišu vetra.. Globoko je zavzdihnila in stežka požrla solze, ki so se ji že začele nabirati v očeh. Sledil je še en vzdih in se končno znebila samopomilovanja. Imela je preveč drugega dela, da bi se sedaj predajala še malodušju. Nekajkrat je močno pomežiknila, da jih je spravila stran in se raje lotila pobiranja umazanega perila. Zadnje čase ni počela drugega, kot čistila, kuhala, prala umazano perilo, ga likala in zaporedje se je spet ponovilo. Dela je imela čez glavo in včasih sploh ni vedela kje naj začne. Včasih se ji je zdelo, da bolj čisti, bolj je umazano.
Stanovanje je bilo v tem hipu popolnoma tiho. Lano je ne dolgo nazaj podojila in jo dala spat. Vedela je, da ima sedaj vsaj uro ali dve mir in se lahko v miru spravi k delu. Saj ne, da se sicer ne bi mogla. Lana je bila zelo priden otrok in če ni spala ali jedla, je le ležala v svojem košku in zvedavo gledala v svet. Ob tem se ji je vedno na obrazu razlezel nežen nasmešek. Res je bilo nekaj posebnega to malo bitjece, ki sta ga ona in Valentin ustvarila. Z vsakim dnem znova jo je presenečalo, vsak dan se je naučila nekaj novega in včasih bi lahko ure in ure samo zrla vanjo in jo opazovala. Čisto je bila podobna Valentinu, le prodorne modre oči je podedovala po mami. Brez dvoma je bila nekaj posebnega in ljubezen, ki jo je Masha čutila do nje, se ni mogla primerjati z ničemer drugim.
Dobro uro in pol je potrebovala, da je vse pospravila, dala prat perilo in da je stanovanje vsaj za silo izgledal kot iz škatlice. Pogledala je k Lani, ki je v spalnici še vedno trdno spala in tiho je zaprla vrata spalnice za seboj, ko se je napotila nazaj v dnevni prostor. Bila je izčrpana, že spet. Zadnje čase je bila ves čas utrujena. Že nekaj časa si ni privoščila trdnega spanca, saj je ponoči morala tudi vstajati, da je nahranila Lano. In, ker je imela velikokrat krče in je neutolažljivo jokala, jo je morala Masha skoraj celo noč nositi naokrog, da bi jo uspavala. Na spanec še pomisliti ni imela časa. S težkim korakom in večno senco v očeh se je napotila v dnevni prostor in se na hitro razgledala, če je še kje kaj ostalo. Ker ni ničesar našla, se je odločila, da vsaj za nekaj minut zadrema, ker jo je kasneje že čakalo kuhanje kosila. Zaprla je okna nazaj, ker se je že prezračilo in je bilo sedaj v stanovanju skoraj, da v ledenici, a Masha ni občutila hladu. Z roko je podrgnila po vročem čelu in na kratko zazehala, preden se je zleknila na majhen kavč, se zvila v klobčič in v hipu zaspala kot ubita.

[Valentin ]

Težka vhodna vrata v stanovanjski blok so se škripaje odprla, ko je skoznje vstopil Valentin. Ura je bila že nekaj minut čez eno popoldne, in tisti trenutek si Valentin ni žele drugega kot kakšno pošteno kosilo.Če bo seveda pripravljena. Pravzaprav si Valentin nikoli ni želel družine, vsaj ne tako zgodaj, toda nenazadnje je bilo včasih prav priročno. Namesto v mrzlo in prazno stanovanje se je vračal v pravo družinsko idilo, ki jo je skušala ustvariti Masha in namesto obroka, ki je potoval le iz zamrzovalnika v mikrovalovno, ga je pričakal pravi topel obrok. Ampak to je bilo preden se je rodila Lana. Sedaj je bilo največ, kar je lahko pričakoval bujenje sredi noči zaradi otrokovega joka, hitro izginjanje denarja iz bančnega računa in nenehne opazke s strani Mashe, kako se nič ne trudi, da bi jima zveza uspela. Take in drugačne misli so se mu pletle po glavi, ko je s težkimi koraki stopal po stopnišču. Ponavadi je že v prvem nadstropju lahko slišal Lanin jok, zaradi katerega bi se najraje pobral nazaj ven in zavil v katerega od lokalov. Vse bi bilo boljše, kot pa previjanje otroških plenic ali kaj podobnega. Vedel je, da lahko v takih trenutkih kar pozabi na to, da bi se zavalil v fotelj pred televizor in si pogledal kakšno nogometno tekmo. Toda tisti trenutek ga je spremljala tišina, tudi ko je že stal pred vrati stanovanje, ki sta si ga delila z Masho. Pritisnil je na kljuko in vstopil v stanovanje. "Masha?" Njegov glas je izvenel po na videz praznem stanovanju. Vedno znova ga je jezilo, da je Masha pozabljala zakleniti stanovanje, ko je bila sama doma. Nista živela v najbolj varni soseski in Valentin ji očitno še ni uspel dopovedati, da ne stanuje več na varnem pri starših, kjer lahko brez skrbi pušča odklenjeno stanovanje, medtem ko se potepa kdo ve kje. Obrnil je kljič v vratih, nato pa stopil do vrat dnevne sobe, kjer je lahko videl spečo Masho na kavču. Rahlo se je nasmehnil, nato pa že kar avtomatično vstopil proti spalnici, kjer je domneval da spi Lana. Naslonil se je na podboj vrat spalnice in se zastrmel v spečega otroka, ki mu je tisti trenutek pomenil vse na svetu in ga hkrati držal v stiku z resničnostjo in življenjem, katerega bi lahko živel in ki je bilo povsme drugačno od njegovega zdajšnega življenja. Stopil je od vrat in jih rahlo priprl, nato pa stopil nazaj proti dnevni sobi. Masha je očitno še vedno spala, sam pa se je spustil v udoben naslonjač nasproti njej. Za trenutek je utrujeno zavzdihnil in zaprl oči, če hip kasneje pa jih je uprl v Masho in se nasmehnil. Rad jo je opazoval, kako spi. Takrat vsaj ni čutil nikakršne krivde, kakor jo je čutil ponavadi, ko mu je z vsako besedo, pogledom ali dejanjem nakazovala naj se spremeni.

Imela je nočne more. Spet je bil tisti grozni potres in ona je bila glavna zvezda v njem. Sprva je bil videti kot navaden dan, ki se je začel s sivim in turobnim jutrom. Vse je potekalo gladko, a kar naenkrat so se tla pod njenimi nogami začela tresti. Sprva je mislila, da se ji meša in ko je posoda začela padati na tla, krožniki so se ob stiku s trdo podlago razbili na koščke, ji je v zavest prišlo, kaj se pravkar dogaja. Potres! Njena prva misel je bila Lana in da mora čim prej priti do spalnice, kjer je kot ponavadi deklica spala. A ona se ni mogla premakniti z mesta, ne glede kako močno se je trudila. Kar stala je tam in obupano zrla v zaprta vrata spalnice. Slišala je Lanin krčevit jok in hladna groza je stiskala njeno srce… In kar iznenada se je vse umirilo. Tla so se nehala tresti in o nedavnem potresu so pričale samo razbite črepinje po tleh kuhinje. Končno se je lahko premaknila in brez razmišljanja je stekla do vrat za katerimi je bila njena punčka. A ko je odprla vrata tam ni bilo ničesar, le kup ruševin daleč pod njo. Kot da bi se cela stavba prelomila na pol. Sploh ji ni prišlo naprej v zavest, kaj gleda. Šele kasneje so njeni možgani dojeli, dojeli da Lane ni več. Iz ustnic se ji je izvil krik in še eden, ko je pred vrati pekla padla na kolena in zdrsnila v temo…
Kar iznenada je iz globokega spanca planila pokonci. Srce ji je močno pospešeno bilo in njeno dihanje je bilo plitvo in sunkovito, kot da njena pljuča, ne morejo zajeti dovolj veliko količino zraka. Sprva je bila povsem zbegana in ni sploh vedela kje je. Še vedno je bila pod vplivom sanj, ko se je prebudila. ''Izgubila sem jo. Izgubila sem mojo punčko,'' je mrmrala, zakopala obraz v dlani in bridko zajokala. Da še zdaleč ni več sama v stanovanju, še opazila ni. Ni videla Valentina, ki ji je v naslonjaču sedel nasproti in jo opazoval med spanjem. V glavi je imela samo misel, da je ostala brez tistega, kar ji je pomenilo vse in še več. Milo rečeno jo je vrglo popolnoma iz tira in jo pretreslo, tudi, ko je že ugotovila, da je le sanjala in da Lana gotovo še vedno sladko spi, se ni mogla umiriti ali ustaviti drhtenja. Njeno telo se je kar zgrbilo skupaj od silnega strahu. Ni se zmenila za solze, ki so ji drsele med prsti, ker je mislila, da je v stanovanju z Lano popolnoma sama.

Med opazovanjem Mashe, so se Valentinu po dolgem času pred očmi spet odslikali prizori iz preteklosti, na dan, ko sta se z Masho spoznala. Njemu se je kot vedno dan začel s potikanjem po eni izmed bogatih sosesk, kjer je že več dni opazoval enega od njenih prebivalcev, ki je dan za dnem pred svojo vilo loščil popolno novega Harleya Davidsona. Neumna poteza, glede na to da ga je dan za dnem med tem početjem opazoval tudi Valentin, takrat že izkušen s krajo motorjev. Seveda ni minilo dolgo, ko je dobil naravnost fantastično priložnost in lastniku skorajda pred nosom odpeljal njegovega novega jeklenega konjička. V tistih časih mu ni pognalo adrenalin po žilah nič drugega kot dobesedno izzivanje in velike priložnosti, da ga zasačijo. Seveda se je kot vedno izmuznil rokam policistov, ki so se hitro spravili na lov za njim in tistega večera je že opravil preprodajo, ki mu je prinesla kar lep kupček denarja. In kako najbolje proslaviti zadnjo zmago, kot v najbolj vročem nočnem klubu tisti hip? S skupino kolegov se je tako tistega večera odpravil v enega od nočnih klubov, kjer je opazil njo. Masho. Bila je ena najlepših deklet, kar jih je kdajkoli videl in v trenutku je vedel, da mora biti njegova. Takrat se je bil sicer pripravljen zadovoljiti z njo le za eno noč in kdo bi vedel, da bo kasneje ravno ona postala mati njegovega prvega otroka? Valentinov tok misli je nenadoma prekinilo zadušeno mrmranje in ga dokončno prebudila iz sanjarjenja šele Masha, ki je nenadoma v joku planila iz spanca. Valentin je za nekaj drobnih sekund ostal prikovan na mestu toda še preden se je sploh zavedal svojih dejanj je že sedel na mestu poleg Mashe in jo stiskal k sebi v objem. "Vse je v redu, vse je v redu. Samo sanjala si," ji je tiho šepetal na uho, medtem ko je Masho še vedno stresal krčeviti jok. Vedel je, da so jo še nekaj dni po potresu tlačile more, toda niti sanjalo se mu ni, da se to še vedno dogaja. Ob takih trenutkih se je zavedal, da preživlja premalo časa s svojo družino. In ob takih trenutkih se je vedno bolj zavedal dejstvo, da si Masha preprosto zasluži nekoga veliko boljšega, kot je bil on sam.

Ni bil vajen situacij, v kakršni se je tisti trenutek znašel. Ponavadi je vstal in odšel na delo še preden se je Masha zbudila, kosilo je večino dni kar preskočil in spet sta se videla šele zvečer, ko sta bila oba že tako utrujena, da je bil že sam pogovor preutrujajoč. In če je Valentin prišel na kosilo, kot se je zgodilo danes, se je njun pogovor ponavadi vrtel okoli vsakdanjih in neobsebnih stvari ali pa okoli Lane, dokler ni Valentin po kosilu spet izginil iz stanovanja. Svoj objem je popustil, ko se je masha umirila in se mu izvila iz objema. ''Ne sekiraj se, saj je v redu,'' je odvrnil ob njenem opravičilu in se presedel nekoliko stran od nje. Jok ga je vedno spravil v nekakšen neprijeten položaj, saj nikoli ni vedel kaj bi moral narediti ali reči. Zato je tudi ponavadi končal prepir prej preden bi prišlo do kakšnega izbruha joka iz Mashine strani. In ker ni bil vajen takšnih situacij, kot se je odvijala tisti trenutek, je v hipu pograbil za naslednji Mashin stavek. ''Nekaj minut nazaj, ko si še spala. Nisem te hotel zbuditi,'' je odvrnil in hotel še nekaj dodati, ko se je iz spalnice zaslišal jok. Ob njenih besedah je le počasi prikimal in se naslonil nazaj na naslonjalo kavča. Še kako dobro se je spomnil tistih nekaj mesecev po Laninem rojstvu, ko se jok ni in ni končal. Zjutraj, dopoldne, popoldne, zvečer, ponoči. Noben izmed njiju se ni uspel niti dodobra naspati in takrat je prvič in zadnjič pomislil na to, da je mogoče naredil napako, ko je vzel takrat nosečo Masho k sebi in ji verjel na besedo, da je otrok njegov. Nenazadnje sta v času, ko je zanosila, imela nekakšno odprto zvezo in se ne bi čudil, če otrok ne bi bil njegov. Toda bolj kot je dekletce raslo, vse manj dvoma je imel v to ali je res njegova ali ne. In četudi bi se na koncu izkazalo da ni, se je v tistem letu nanjo tako zelo navezal, da bi jo stežka spustil s svojega življenja.
Dvignil je pogled, ko je slišal masho vstopiti nazaj v dnevni prostor in še preden je izgovorila besede, je po njenem pogledu vedel, kaj ga čaka. Že res, da je imel Lano nadvse rad, toda nikoli ni bil tip človeka, ki bi vedel kako se obnašati zraven otrok. Raje jo je opazoval od daleč, kot da bi se dejansko moral ukvarjati z nečim tako krhkim, kot se mu je zdel otrok. Še preden je lahko karkoli odgovoril na njene besede, je že držal Lano v naročju. ''Amm, seveda,'' je zamrmral v odgovor in se za trenutek zastrmel v otroka v njegovem naročju, kot da ne ve, kaj naj naredi z njim. Previdno jo je preložil po rokah v udobnejši položaj ter se zastrmel v njene modre oči, ki so tako zvezdavo zrle v svet okoli nje. Ob širokem nasmehu, ki ga je dobil, se tudi sam ni mogel zadržati, da se ji ne bi nasmehnil. Mogoče res ni bil rojen kot družinski človek, toda še vedno se lahko potrudi, da to postane. Še vedel ni, kdaj ju je masha pustila sama v dnevni sobi, lahko je le slišal ropot posode v kuhinji. Počasi je vstal z vedno bolj neudobnega kavča in se premestil v gugalnik v kotu sobe. Ob počasnem guganju je Lana že po nekaj minutah zaspala in tako jo je Valentin odnesel nazaj v spalnico ter jo položil v posteljico, kjer je trdno spala naprej. Nekaj minut se je Valentin še pomudil v spalnici, da se je prepričal da je res zaspala, nato pa je stopil ven in rahlo priprl vrata, da jo bosta lahko slišala, če se bo zbudila. Sam je skoraj neslišno spet stopil proti kuhinji kjer se je nahajala Masha ter se naslonil na podboj vrat. Njegov pogled je spremljal privlačno črnolasko, ki se je spretno gibala po kuhinji in njegov nasmešek je ob naslednjem spoznanju počasi izginil z njegovega obraza. Na, dekle kot je Masha ni bilo narejeno za to, da se tako zgodaj odpove svojim sanjam odvetnice in postane mati.

Stopila je v nekakšno varno zavetje kuhinje, ki se ji je v zadnjem času kar priljubila, ne vedoč zakaj. Mogoče, ker je veliko časa preživela v njej, hote ali nehote. Da bo dneve preživela v kuhinji in v čiščenju, si niti pod razno ni nikoli predstavljala. Vedno je bil njen cilj odvetniška kariera. Sicer ne bi sama sebe tako gnala, ko je morala v čim krajšem času vse z odliko narediti. Kot vsak drug bi tudi sama raje prežurirala vse noči in brez težav delala poleg pravno fakulteto. A ona je stremela le k enemu cilju in ja, uresničil se ji je, osvojila je svoje sanje. Bila je vzhajajoča zvezda. Na začetku kariere, ki si ji jo od nekdaj želela. Vedela je, da bo odlična, saj ji volje in zagnanosti ni manjkalo. A čudna so življenjska pota. Niti pod razno si ni mislila, da bo zanosila, vsaj ne še tako kmalu. Saj je hotela otroka, nekoč, ko bi imela trideset let. Ko bi bilo njeno ime že uveljavljeno v njenih poklicnih vodah, ko bi imela zagotovljen in razmeroma visok mesečni dohodek, da bi lahko poskrbela za otroka, v glavnem, ko bi bila finančno sposobna. No, saj denarja ji niti sedaj ni primanjkovalo, nekaj ga je vseeno dobila, saj je bila še vedno zaposlena v materini odvetniški pisarni, ampak to ni bilo to. Ona je hotela več! Načrti so se ji z rojstvom Lane res korenito spremenili in krenili povsem drugam, kot je načrtovala, vendar kaj je pa mogla? Njene sanje za nadaljevanje kariere so bili sicer prestavljeni za nedoločen čas, ampak jih bo še vedno lahko enkrat uresničila. Glede na to, da je imela komaj 23 let. No, če je dobro pomislila, jih bo prav kmalu dopolnila 24. Zadnje leto je bilo res burno in napeto. Ni, ji bilo tako hudo, želela si je le nekaj pristne in iskrene topline…
Prenehala je razmišljati in se raje lotila dela. Dolge lasje si je spela v konjski rep in pobrskala po hladilniku, da bi dobila 'navdih'. Ker ga še vedno ni, se je odločila, da se bo lotila krompirja in se bo mogoče zraven spomnila kaj ustreznega. Vzela ga je iz plastične vrečke, ga stresla v plastično posodo in v predalu pobrskala za nožem. Lotila se je lupljenja in olupljen krompir polagala kar na pult. V bistvu sploh ni vedela, koliko ga potrebuje, ker si še ni bila na jasnem, ali bo Valentin ostal ali bo spet preprosto odšel.
Ozrla se je preko rame in za seboj zagledala Valentina, slonečega na podboju vrat in brez Lane v naročju. ''Je že nazaj zaspala? No, ja saj ni čudno, da mi ponoči preglavice dela, ko toliko prespi. Očitno je nekaj podedovala po nama. Pravi navihan nočni ptiček je,'' se je pošalila, saj sta bila oba ona in Valentin oba bolj ponočnjaka. Pri Lani pa, se je po njenem mnenju, to že nekam kmalu začelo kazati. ''Veš, da se že plazi in postavlja na noge?'' je pripomnila in naprej lupila krompir, ki ga je prej odložila. Zdelo se ji je, da Valentin ogromno zamuja, ko je precej malo doma. Še ona, ki je skoraj ves čas ob njej, se čudi, kako lahko tako hitro raste. Prav dobro se jo je še spominjala kot malo vreščečo štručko, ki jima ni dala spati ne ponoči, kaj šele podnevi. Prvih nekaj mesecev je bilo res peklenskih in Masha je mislila, da bo doživela živčni zlom. Vendar se je noro, obsedeno stanje sčasoma umirilo in življenje kolikor toliko mirno teklo dalje. ''Le kaj se ti plete po glavi, da se tako mrščiš?'' je pripomnila in pomignila na njegovo nagubano čelo, kot da bi nekaj močno premišljeval in misli, ki so se mu plete po glavi so bile vse prej kot lahkotne. No, saj mogoče se je zmotila. Ugotavljala je, da pravzaprav precej malo ve o njemu. V njunem odnosu, ki je že na začetku temeljil na avanturi, goli zabavi in posteljnih užitkih, človeka res nisi mogel spoznati. In, ko je zanosila, se je celotna stvar le še bolj zakomplicirala in skoraj nikoli se nista pogovarjala o resnih temah. Vse se je vrtelo okrog Lane, kratkih vprašanj in še ko je vzrojila nad njim, mu očitala, da mu je malo mar za novo družino, ki jo ima, se je umaknil. ''Imaš kakšne posebne želje? Seveda, če boš sploh ostal doma,'' je takoj dodala, saj nekako še ni mogla ugotoviti, kaj je Valentina sploh prineslo ob tem času domov. Ponavadi se pred večerom ni prikazal.

((sm te že mislna vprašat, koliko naj bi bila stara Lana? Okrog enega leta? (: ))

''Ja, v nekaj minutah je spet trdno spala. Sem jo nesel kar nazaj v spalnico,'' je odvrnil ob njenih besedah in se nasmehnil. Ja, mogoče je res to podedovala po njima. Toda, ko je zdaj pomislil nanju... zgodnje vstajanje in odhajanje v posteljo še pred enajsto zvečer. Očitno ju je nova odgovornost res spremenila. Ponovno so ga misli odnesle v preteklost in z njih je izplaval šele po Mashinih naslednjih besedah. ''Res?'' je z nekoliko otožnim nasmehom odvrnil. Čas je res hitro tekel mimo in če se ne bo hitro zbudil, ga lahko še prehiti. Nikakor ni želel, da njegov prvi otrok ne pozna očeta ali pa njega redko vidi, toda, glede na to s čim se preživlja, pravzaprav niti nima ostalih možnosti. Dokler se bo ukvarjal s takimi posli, s kakršnimi se ukvarja sedaj, bo večino dneva odsoten.
Rahlo je zmajal z glavo, ko ga je povprašala po njegovih misli in si na ustnice pričaral nasmeh. ''Oh, saj veš, običajne stvari. Da ne vem kaj sem naredil, da sem si zaslužil tako dobro punco,'' je napol v šali napol zares odvrnil in se še enkrat obrnil proti priprtim vratom spalnice, preden je vstopil v kuhinjo. ''Vseeno, karkoli si želiš. Pravzaprav niti nisem tako zelo lačen,'' je odvrnil in skomignil z rameni ter se naslonil na pult poleg nje, ko je lupila krompir. Nekaj trenutkov jo je le tiho opazoval, nato pa spregovoril misli, katerega so ga spremljale že nekaj tednov. ''Misliš da bi lahko za ta vikend poklicala kakšno od varušk, da bi za nekaj ur popazila na Lano? Že dolgo nisva šla nikamor sama.'' Pravzaprav nista bila nikjer že vse od rojstva Lane. Vedno bolj je pogrešal kakšne skupne trenutke v samo, brez skrbi ali Lana spi in ali je dovolj nahranjena. ''Lahko bi šla na večerjo, v kino ali kaj podobnega. Kamorkoli hočeš. Če želiš in imaš čas, seveda,'' je nato za vsak slučaj dodal in ji tako ponudil priložnost za kakšen izgovor, če bi želela ponovno ostati doma. Toda sam se je vedno bolj zavedal prepada, ki se je širil med njima in ki se je pojavil takoj po Mashini oznanitvi, da je noseča. Seveda se je zavedal, da je konec obiskovanja nočnih klubov in ponočevanja do jutranjih ur, toda ni bilo treba da je bilo konec tudi vsakršne privlačnosti, ki je še obstaja med njima in je bila sedaj verjetno zaradi Lane potisnena nekam v kot. Stopil je za njen hrbet in okoli njenega telesa ovil roke, svojo glavo pa naslonil na njeno ramo in jo zvedavo pogledal. ''Kaj praviš?'

((takrat k je bil forum u prvo zalaufan je bla kao stara eno leto, zdej pa ne vem kok časa nej bi preteklo od takrat... reciva eno leto pa pol? ))

Pokimala je ob njegovem otožnem nasmehu in skomignila z rameni. Ni se hotela spet prepirati z njim, niti ni imela velike želje po tem. Vprašujoče je privzdignila obrv in se hip kasneje namuznila. ''Kaj res? Dobra punca naj bi bila zate tista, ki je vedno utrujena in samo nerga?'' se je pošalila tudi ona. Morala se je malo sprostiti. Preveč vsega si je nakopala na glavo. ''No, tvoj odgovor mi ne pomaga prav dosti,'' je zmajala z glavo in nadaljevala: ''Ah, si bom že nekaj izmislila. Še vedno sem si.'' Ustnice so se ji ukrivile v droben nasmešek, ga na kratko ošinila s pogledom in olupljen krompir oprala, v kredenci poiskala lonec. Vanj je nalila vodo in krompir zrezala na koščke, preden je pristavila na ogenj. Rada se je zamotila v kuhinji, ker jo je po eni strani sproščalo. Sicer pa je že od nekdaj rada kaj brkljala v kuhinji ali ustvarjala slaščice, ki so bile še njena prav posebna strast. Njegove besede so jo osupnile, da je od presenečenja pozabila zapreti usta. Najprej je mislila, da ima prisluhe ali pa da se nesramno pošalil, a je na podlagi resnega pogleda v njegovih očeh prav hitro ugotovila, da se ne dela norca iz nje. ''Mislim, da ne rabiva klicati prav varuške. Moja mami bo prav vesela, če bo lahko dobila Lano za cel večer. Nisem si mislila, da se bo sploh navdušila nad tem, vsaj glede na njen prvo odziv,'' je zamišljeno pripomnila, ko se je spomnila njenega burnega odziva in izbruha, da je bila že mnenja, da jo s celo kožo sploh ne bo odnesla. Dobro, da je oče ostal treznih misli in zanimivo veliko bolje sprejel novico, da bo njegova edinka imela dojenčka in da bo pravzaprav dedek. ''Seveda želim in časa imam tako ali tako več kot preveč. Ne spomnim se, kdaj sem sploh bila nazadnje kje zunaj, četudi samo v kinu in na večerji. Verjetno sem res sebična, a včasih si želim, da bi bilo kot v starih časih in bi celo noč preživela zunaj,'' je tiho rekla in se zazrla v omarico pred seboj. Ob takih mislih se je sramovala sama sebe, a na momente, ko jo je popadla nostalgija, si ni mogla pomagati. Zamišljeno je pihnila v pramen las, ki se ji je izvil iz čopa in ji je padel na oči. Pustila je, da jo je objel in njene roke so pokrile njegove. ''Jaz sem za,'' se je nasmehnila v odgovor in se ozrla preko rame, potem pa se zasukala v njegovem objemu, da je lahko gledala vanj. ''Saj si ne boš premislil, kajne?'' se je ustrašila, ko je pomislila, da se sobota zdi še neverjetno daleč in da je čisto verjetno, da bo Valentin spremenil načrte. Ni se upala preveč veseliti, ker ni želela biti razočarana.

((no če je pa leto pa pol, potem se pa ne ujema, da se plazi, že prav veselo hodi ))

Ponavadi bi se ob takih besedah ponovno spustila v prepir, toda ker je tokrat za spremembo Masha izrekla to le v šali se je le nasmehnil in skomignil. ''Bolj sem ciljal na kuhanje in pospravljanje. Saj veš, prava družinska idila,'' je še sam v šali dodal, čeprav sta oba vedela, da je njuna mala družinica daleč od idealne. ''Vse kar narediš je odlično, tako da mi je res popolnoma vseeno kaj boš sčarala,'' je namuznjeno dodal, čeprav v tem stavku ni bila sama resnica. Seveda je znala dobro skuhati, toda nekatere jedi so se ji popolnoma ponesrečila in takrat je Valentin kritiko raje obdržal zase, kot bi jo izrekel naglas. Ne glede na vse je bilo še vedno boljše to, kot pa le na hitro pogrete jedi iz mikrovalovne ali sendviči z ulice.
Radovedno jo je opazoval in se na koncu nasmehnil. ''Res? No super, potem pa hitro preveri, če bo imela takrat čas,'' je z nasmehom dodal. Sicer se z njeno družino ni nikoli najbolje razumel, saj sta ga še vedno imela za nekoga, ki je uničil hčerkino življenje, toda v takih trenutkih je bil vesel, da je Masha ohranila stika z družino in sta se lahko obrnila na njih. Kar ne bi mogli reči za Valentinovo družino. ''Dolgo je že tega, ja. Poleg tega pa si res zaslužiš kakšen krajši oddih od... vsega tega,'' je odvrnil in pomignil na kuhinjo, kjer sta stala. Ob njenih besedah si ni mogel kaj, da se ne bi spet strinjal z njo. Toda to je bilo sedaj skorajda nemogoče, razen seveda če bi njena družina vzela Lano čez noč, kar pa bi bilo skorajda neverjetno.
''Super. Ti samo povej kam želiš, za ostalo bom poskrbel jaz,'' je odvrnil in se nekoliko odmaknil od nje, da se je lahko obrnila proti njemu. Rahlo se je nasmehnil in zmajal z glavo. ''Ne. Upam samo, da ne bo prišlo kaj vmes,'' je dodal, čeprav je bila njegova služba dokaj fleksibilna. Navsezadnje bi si lahko vzel en prost večer in zamenjal krajo z zmenkon, ne? ''Obljubim ti, da greva,'' ji je tokrat dokončo zatrdil in se nasmehnil, preden se je počasi sklonil k njej in ji pritisnil poljub.

((aja, nimam pojma o frocih. lahko je tud eno leto ja ))

''Ja, kuhanje in pospravljanje. Nikoli se nisem predstavljala v tej vlogi. Po pravici sem hotela imeti kar kakšno najeto gospodinjo, ki bi tovrstna dela opravljala zame,'' je nadaljevala šala, saj je bilo še vedno bolje se šaliti kot se na žive in mrtve prepirati. ''Laskaš mi. Vse kar sčaram, ni ravno vedno odlično. V svoj zagovor lahko rečem le to, da se še učim in se še zdaleč ne morem primerjati z restavracijo s petimi zvezdicami,'' je pripomnila, saj je točno vedela, da se ji je kdaj vse skupaj totalno ponesrečilo. Od Valentina sicer ni slišala nikakršnih pripomb in cenila je njegovo uvidevnost.
''Če ga ne bo, so pa tu še vedno moje sestrične,'' je skomignila z rameni, saj je bila njena družina precej velika. Po očetovi in materini strani. In, čeprav od njih noben ni bil vesel ob njeni nosečnosti, je Lana omehčala prav vsa srca. Še od starega očeta, ki se je ves čas mrko držal, ker naj bi jim Masha prinesla sramoto v družino, se je popolnoma raznežil ob pogledu na majhno temnolaso dete. Kdo bi si mislil, da ima lahko dojenček tako veliko moč. Lana je brez dvoma bila že prava očarljivka. Nad Valentinom sicer niso bili prav navdušeni, bolj zaradi tega s čim se je ukvarjal kot zaradi česa drugega, a njej njihovo mnenje ni bilo prav pretirano pomembno. Ne moreš narekovati srcu, koga boš imel rad. Zdrava pamet je v tem primeru pri Mashi odpovedala. ''No, zate je lažje. In več časa imaš zase. Lahko brez težav hodiš ven,'' ni bilo v njem glasu zaslediti nobene graje, očitka. Le gola ugotovitev. Njo je vedno skrbelo. Spraševala se je ali bo vedno tako. Gotovo bo. Čeprav le podzavestno jo bo brez dvoma vedno skrbelo za hčerko.
''Hmm… Ne vem. Preseneti me,'' je rekla in se na hitro bleščeče nasmehnila. ''Malo sem že ven iz tega,'' je še dodala s kratkim namuznjenim nasmeškom. ''Prav. Verjamem ti,'' je resno prikimala v odgovor in mu tudi res verjela. Ob njegovem odgovoru si je dovolila malo veselja in negotovi pogled v njenih velikih modrih očeh se je očitno začel umikati. Videla, da se njegov obraz približuje njenemu, točno je vedela kaj bo sledilo, a je še vedno v presenečenju otrplo za hip obstala, ko so se njegove ustnice dejansko dotaknile njenih. Naposled se je le odzvala in nezavedno so se njene roke le še bolj ovile okrog njegovega telesa. ''Kaj mi počneš, Valentin?'' je mrmraje izdavila, ko so se njune ustnice ločile po dih jemajočem poljubu.

''Nekega dne boš mogoče to celo dočakala. Sicer pa si lahko še vedno dobiš kakšnega bogatejšega od mene,'' ji je v šali pomežiknil. Sicer jima je njegov posel prinesel kar lep kupček denarja, toda kljub vsemu nista živela v velikem razkošju. Če si je lahko Valentin še pred dvema letoma privoščil razsipovanje z denarjem, se je ob vselitvi Mashe v njegovo stanovanje in ob rojstvu Lane vse to spremenilo. Le kdo je vedel, da tako majhno bitje zahteva toliko denarja in samoodpovedovanja? Prav tu je tudi tičal razlog, da se je Valentin še bolj zagnano lotil svojega posla in podaljševal svoje delovne ure včasih tudi pozno v noč. Pravzaprav sta imela srečo, da je Masha še vedno kakšno uro ali dve delala v družinskem podjetju. ''Še kakšna zažgana posoda več, pa boš mojstrica,'' ji je v šali pomežiknil in se zasmejal. ''Saj veš kako pravijo – vaja dela mojstra.''
''Potem pa sploh ne bo problemov,'' se je nasmehnil ob dejstvu, da lahko na njeno družino vedno računata. Sam je s tistim delom družine, ki ni bil že pod rušo ohranil le malo stikov, pa še ti so bili živi le zaradi denarja, ki ga je Valentin nekajkrat na mesec nakazal materi za osnovno preživetje in sestrama, ki sta še vedno obiskovali univerzo. Še spomnil se ni, kdaj je nazadnje videl vse tri na kupu, kaj šele koga od sestričen ali bratrancev, ki se niti v njegovem otroštvu niso najbolj družili. Če je bila Mashina družina tista, ki je vedno držala skupaj v dobrem in slabem, je bila Valentinova tista, ki jih je še tako drobna malenkost spravila še bolj narazen kot sicer. Ob njenih besedah je rahlo skomignil z rameni in prikimal. ''Mogoče, ampak tudi zame ni več isto, kot je bilo prej,'' je odvrnil, saj ga je vedno pogosteje glodala krivda, če se je sam imel možnost zabavati, Masha pa te možnosti ni imela. Še večja krivda ga je žrla zaradi včasih tako pogostih avantur, o kateerih se Mashi verjetno še sanjalo ni. In prav zaradi tega ni več zahajal v nočne klube, ki so bili včasih njegova velika ljubezen, sedaj so mu namreč predstavljali le še preteklo zgodovino.
''Presenetim naj te? To mi nikoli ni šlo najbolje,'' se je v šali zasmejal in na kratko pomislil, kam bi lahko šla. Ne, romantične poteze niso bila njegova največja vrlina in Masha je to gotovo še kako dobro vedela. ''Ampak prav, kakor želiš,'' je nazadnje vdan v usodo skomignil z rameni. Nenazadnje ga je do vikenda ločilo še nekaj dni, v tem času pa si bo gotovo kaj domislil.
Pravzaprav je bil še sam tisti trenutek presenečen nad sam sabo. Izlivi ljubezni pri njemu niso bili ravno pogosto, večkrat se jepred njimi raje zavaroval z masko hladnosti in brezbrižnosti toda tisti trenutek se mu je zdelo, kot da sta se spet vrnila za leto dni nazaj. Ko nista imela nikakršnih skrbi in obveznosti in ko sta se lahko preprosto zabavala. Lahko je začutil Mashino presenečenost ob njegovem poljubu toda po njegovem pričakovanju se je tudi sama popolnoma sprostila. Počasi je odprl oči in se zazrl v njene oči. ''Kaj je? Ne smem poljubiti svoje punce?'' je z nasmeškom zamrmral, preden se je ponovno sklonil k njej. S vojim telesom jo je pritisnil še bližje k pultu kjer sta slonela, njegove roke pa so počasi zdrsnile pod rob njene majice na njeno toplo kožo, medtem ko so se njune ustnice spet staknile v strastnem poljubu.

''Kdo je rekel, da hočem bogatejšega od tebe oziroma da sploh hočem koga drugega?'' ga je pomenljivo pogledala in se hrbtom naslonila na rob pulta. ''Sicer pa ne potrebujem nikogar, ki bi imel debelo denarnico. Bo moja denarnica debela,'' se je zasmejala in oči so se ji zaiskrile. ''Samo počakaj, da naredim doktorat in dobim redno službo nazaj,'' je pripomnila z vznesenim glasom, saj se je resnično že veselila. Postati ena najboljših odvetnic ali pa mogoče iti med sodnike. Tudi to je bila ena opcija, o kateri je že razmišljala. Sicer je bilo slabše plačano, a ni šla študirati prava zaradi odličnega končnega zaslužka kot odvetnica, ampak ker jo je preprosto veselilo in je uživala v tem. ''Ko smo že ravno pri posodi, nekoliko jo nama primanjkuje. Od potresa jo je ostalo bore malo,'' se je ravno spomnila in s pogledom ošinila precej prazno kredenco, ki je imela stekleno šipo v vratcih.
''Ne bi jih smelo biti,'' je pritrdila in poleg tega še na kratko prikimala. Poznala je situacijo pri Valentinu doma in ob tem ne bi smela biti presenečena, da ga družinska idila ni privlačila. Iskreno, tudi nje ne bi, če bi živela v razmerah kot je on. Glede tega je res imela nepopisno srečo in žal ji je bilo, da je niso mogli imeti vsi. A takšno je pač bilo življenje. Trdo, kruto, grobo in po drugi strani naravnost čudovito. Vse je imelo svoje prednosti in slabosti, brez izjem. ''Ne? Zakaj ne?'' ga je z iskrenim zanimanjem povprašala. Včasih se je spraševala, kaj se mu plete po glavi in kakšne misli ga obhajajo. No, če je dobro pomislila, očitno res ni bilo več zanj isto, kot je bilo prej, saj je večkrat ob večerih ostal v stanovanju. Včasih ga skoraj nikoli ni bilo. In lahko je samo sumila, kaj vse je počel, kje vse je bil in seveda s kom vse. Vendar ga ni spraševala, a ni bila tako neumna ali naivna, da ne bi vsaj približno vedela, kaj se dogaja.
''Ah, se boš že znašel. Do sedaj si se še vedno,'' mu je odvrnila in se zasmejala skupaj z njim. Res se že nekaj časa ni počutila tako sproščeno z njim. Ni ji bilo pomembno kaj je botrovalo na njegovo spremembo, kaj je prevesilo tehtnico. Najbolj pomembno je bilo, da jo je. ''Nekam poklapano deluješ,'' si ni mogla kaj, da ga ne bi vsaj malo podražila, ko je videla njegov pogled vdan v usodo.
''No, ja. Dolgo je že od zadnjega,'' se je nasmehnila in ga še močneje objela, kot da ga nikoli več ne bi hotela izpustiti. Pravzaprav ga res ni hotela. Zadrhtela je, ko je začutila njegove tople prste na svoji goli koži. Ni ga ustavljala, čeprav ni vedela kam to vse pelje. A v tem je bil čar, ne? Sicer pa ni hotela misliti, kaj vse bo kasneje sledilo; ona obžalovala vsekakor ne bo. Pregnala je vse nadležne misli iz glave in se raje popolnoma prepustila Valentinu. Strasten poljub je poglobila in roke zakopala nekam v njegove razmršene lase, ki so mu dajale privlačen pridih večne neurejenosti. Srčni utrip se ji je le še bolj pospešil in lahko bi ga poljubljala in poljubljala. Že od nekdaj se ni mogla nasititi njegovih vročih poljubom.

''Nihče, toda kolikor poznam ženske, bi si vse rade dobile bogatega moža, da bi lahko same cel dan kupovale čevelje oziroma karkoli pač ženske kupujete. Ampak, če prav pomislim... ti vsekakor nisi povsem navadna ženska, tako da je mogoče res možno, da nočeš drugega,'' je napol v smehu odvrnil in se namuznjeno zazrl vanjo ob njenih naslednjih besedah ter pokimal. Vedno se mu je zdelo smešno kako je možno, da sta se dobila skupaj dva s tako različno službo. Odvetnica in preprodajalec motorjev? Včasih se je res šalil da če ne drugega, bo vsaj imel zastonj obrambo, če ga mogoče nekega lepega dne ulovi policija na kakšnem od njegovih podvigov. ''Doktorat?'' je radovedno vprašal in se zazrl vanjo, saj sploh ni vedel, da si tega želi. ''Zanimivo, nisem vedel da pogrešaš šolo,'' se je pošalil.
''Hmm, pa res. Morala bi nabaviti kakšen kos ali dva,'' je zamrmral in ob tem ni niti pomislil, da bi lahko šel sam v trgovino. Kar se je tikalo stanovanja in družino je vedno popolnoma vse prepustil njej, pa naj se je za šlo za razbito posodo ali v kakšen vrtec bi lahko vpisala Lano. Njegov pogled je za trenutek postal na razbiti omari in zdrobljenih koščih steklah. Tole bi lahko tudi sam popravil in zamenjal, toda kaj ko je vedno pozabil ali pa se je spomnil le, ko ni imel časa za kakšno takšno popravilo. Ob njenem vprašanju se je zopet zazrl v Masho in skomignil. Pravzaprav res ni vedel kaj naj ji pove oziroma v koliki meri naj ji zaupa vso resnico. Po eni strani je ni želel prizadeti, po drugi strani pa se mu je zdelo, da je gotovo že zdavnaj ugotovila zakaj ga včasih tudi po celo noč ni bilo nazaj. ''Mogoče sem že prestar za to,'' je v šali odvrnil in se nasmehnil. ''Da niti ne omenjam dela in z njim povezanih... problemov. Potem nimam niti časa niti kakšnega blaznega veselja, da bi šel podpirat šank in poslušat ene in iste nadležne pesmi,'' je odvrnil.
''Hmm ja, tiste situacije so bile malo drugačne,'' je namuznjeno odvrnil. Pri njemu je bilo vedno tako, da se je znač prav dobro znajti ob priložnosti, ko je moral osvojiti kakšno dekle, toda ko jo je tudi dokončno odslovil, je bilo zanj konec truda. In nekako tako je bilo tudi pri Mashi. Njuni prvi zmenki so bili resnično zanimivi, toda že nekaj mesecev kasneje, sploh po tem ko mu je zaupala da je noseča, se je vse skupaj ustavilo. Nenazadnje se je Valentinu vedno zdelo, da je Masha tako ali tako obsojena, da ostane z njim, glede na to da je oče njenega otroka. Zakaj bi se torej kakorkoli trudil okoli nje? Mogoče je bila to ena izmed njegovih prvih napak, ki je pripeljajo njuno razmerje do točke, ko se je zdelo da sta naveličana eden drugega. ''Ampak ja, recimo da se lahko zaneseš name. Sicer pa še vedno obstajajo kakšni McDonaldsi, če mi ne bo prišlo na pamet karkoli bolj pametnega,'' se je pošalil.
''Ja, zadnje čase je bilo veliko drugih... stvari,'' je odvrnil na njene besede. Ena od teh je bila gotovo Lana, kateri se je Masha posvečala ves svoj čas in to je bil tudi eden od razlogov, zakaj se je Valentin odločil umakniti korak nazaj. Toda tisti trenutek je popolnoma pozabil na to, njegova pozornost je bila usmerjena le še na črnolaso pred njim. Sprva povsem nedolžen poljub z njegove strani se je spreminjal v vse več in več, saj se z vsakim naslednjim poljubom ni mogel več kontrolirati. Medtem ko je ena od njegovih rok potovala po njeni topli koži, je z drugo roko preveril stanju pulta za Masho. Kupček krp na njem je odrinil vstran ter hip kasneje že posadil Masho na pult, da sta bila približno enako visoka oziroma da je bila na nekoliko višjem od njega.

''Zagotavljam ti, da sem že davno prerasla obsesijo s čevlji, sicer pa niti ne vem za kam vse bi jih lahko sedaj sploh imela,'' se je nasmehnila in pomislila, da je denar sedaj raje zapravljala za ostale reči kot zase. Predvsem za Lano, da je imela vse potrebno. Od igrač do oblačil, ki so bile po Mashinem mnenju vsa prav neverjetno ljubka. Za otroke so sedaj res izdelovali čudovita oblačila. In ravno zadnjič je v eni izmed izložb opazila naravnost prečudovit komplet. Se je že odločila, da ga bo kupila takoj, ko bo imela malo prostega časa in bo na Lano medtem pazila njena mama ali kdo drug. ''Si pa res kmalu ugotovil, da sem nekaj posebnega,'' ga je podražila in se prav nesramno zarežala. ''Tudi jaz ne. Očitno sem jo čisto prekmalu zapustila,'' se je pošalila še sama in skomignila z rameni. Vedno je hotela imeti doktorat in naredila ga bo. Prej ali slej.
''Ja, čim prej tem bolje. Si moram kar zapisati, ker ponavadi pozabim, dokler spet ne vstopim v kuhinjo in vidim vso to razdejanje,'' je z roko zaobjela prostor in nakazala na polomljene vratca na omarah. Njihova stanovanjska stavba jih je res odnesla zelo poceni v potresu. Kar srh jo je spreletel, ko je pomislila, da bi se lahko drugače končalo. Da se za nekatere je drugače končalo. Da je niso odnesli samo z nekaj polomljenega pohištva in razbite posode. Ne, oni so ostali brez strehe nad glavo ali pa jih je ta podkopala pod sabo in izgubili življenje. Zares strašno. Masha se ni spominjala, da bi v Moskvi imeli še kdaj tako hud potres. Z zanimanjem je zrla vanj in potrpežljivo čakala na njegov odgovor. Saj ni vedela kaj naj sploh pričakuje in zakaj ga je sploh šla spraševati in se spuščati v podrobnosti, ki bi se mogoče znale izkazati za precej neprijetne. ''Prestar? To pa res ja,'' se je nasmehnila iz zmajala z glavo. ''Meni se zdiš še čisto mlad,'' mu je na kratko v šali pomežiknila. Odgovor ni bil tak, kot bi ga hotela ali pričakovala. No, ja, sicer tako ali tako ni vedela, kaj sploh naj pričakuje, a v nadaljnjo debato se ni nameravala spuščati. ''Samo imaš pa res srečo, da je pri svojem delu, še nisi skupil,'' je mrmraje rekla in ob tem pomislila na to, kako se včasih, ko zjutraj odide ali ko ga celo noč ni nazaj, sprašuje kaj bo z njim, kaj počne in še polno drugih težkih misli, ki jih raje sploh ni ubesedila.
''Ne vem, kaj bi sedaj lahko bilo drugače. Pa ne boš rekel, da v tebi ni več niti malo očarljivca?'' je komentirala in se zasmejala. Dejstvo je bilo, da res že celo večnost nista bila nikjer skupaj. Občutek, da se je Valentin odmaknil od nje in da je izgubil zanimanje zanjo jo še zdaleč ni varal. In še sama se je nehala truditi, da bi mu vzbudila pozornost. Morala se je posvečati Lano, katera jo je potrebovala noč in dan, vsako minuto. In tako niti ni imela časa ali sploh volje, da bi se lepo oblačila in ličila. Oblačila, ki so več odkrivala kot pokrivala in visoke pete so pozabljeno ležala nekje na dnu omare. Bila je mama, ki je imela preveč drugega dela, da bi se ukvarjala z nečim tako nepomembnim kot je zunanji izgled. V obraz je bila upadla, pod očmi so se ji vlekli temni podočnjaki in lasje so ji brez pravega reda viseli na vse strani. Pravo strašilo. Ni je čudilo, da je Valentin posegal po drugih ženskah, čeprav je globoko v sebi vseeno bila prizadeta. A kriva je bila tudi sama. ''No, saj mislim, da ne bi imela nič proti McDonaldsu. Ne spomnim se, kdaj sem bila nazadnje tam,'' se je namuznjeno nasmehnila.
Ni opazila, kdaj jo je posadil na pult za seboj, samo naenkrat se je znašla na njem. Ni pomišljala, ko je svoje dolge vitke noge ovila okrog njegovih bokov in ga potegnila čisto sebi. Želela ga je čutiti popolnoma ob sebi. Znebila se je vseh zavor. ''Ljubim te,'' se je nekje med poljubom zaslišala zamrmrati in bilo je dovolj glasno, da je so besede dosegle tudi Valentinova ušesa. ''Kaj za vraga sem naredila,'' je v mislih zastokala in se malo odmaknila od njega. V njenih očeh se je zrcalil strah in zmedenost, ko je poiskala njegove oči. Prepričana je bila, da je naredila napako. Čustva so ji zameglila razum in to popolnoma. V Valentina je bila že od samega začetka zaljubljena, a ni tega nikoli priznala na glas. Prepričana je bila, da bi ga samo zabavalo ali pa odvrnilo od nje. Umaknila je pogled in ga povesila nekam k tlom. Razklenila je noge okrog njega in se z rokami oprijela roba pulta, da so ji členki pobledeli. Niti približno ni vedela kaj naj sedaj pričakuje od njega in kako se bo sploh odzval na vse skupaj.

''Sem pa mislil, da ženske nimate nikoli dovolj čevljev,'' je z nasmehom odvrnil in skomignil z rameni. ''No ja, konec koncev je vsak nekaj posebnega, ne?'' je v smehu odvrnil in počasi prikimal ob njenih besedah. Povsem jo je razumel. Sam je imel narejeno le srednjo šolo in dolga leta mu je bilo to povsem dovolj. Lahko je zaslužil dovolj denarja brez dolgega leta šolanja, toda že nekaj časa se je zavedal, da se celo leto ne bo mogel preživljati s krajo in predelavo motorjev in begi pred policijo. Že večkrat je pomislil na dejstvo, da bi lahko odšel na fakulteto, toda ob spoznanju, da ni dober v ničemer in da že od mladih nog ne pozna drugega kot nepošteno služenje denarja, je kmalu opustil te svoje sanje.
''Seveda, ko se pa staraš skupaj z mano,'' jo je podražil in se zasmejal. ''Ampak ko vidiš deset let mlajše ljudi od tebe, ki plešejo na hite, ki jih ti niti najmanj ne poznaš, ugotoviš da nisem več tako mlad, kot si misliš. Sploh pa... glede na to da sem postal oče, ostali nekako pričakujejo malo več resnosti, ne?'' je še namuznjeno dodal in se nasmehnil. ''No ja, odvisno kaj zate pomeni skupiti,'' je skomignil. Njegovo telo je v teh letih nabralo že kar nekaj brazgotin in šivov, tako da je nevarno življenje na njemu vseeno pustilo nekaj posledic. Hujših na srečo še ne.
''Kdo bi vedel. Boš vidla v soboto, ali ga je še kaj v meni ali ne,'' je z nasmehom skomignil z rameni. Vsekakor je bilo vredno razmisliti o tem in malo prevedriti njuno precej dolgčasno življenje. Včasih sta ga res spominjala na kakšen star zakonsi par, ki je bil naveličan drug drugega. Le da sama nista bila poročena in še zdaleč ne stara. ''Torej mi lahko McDonalds še vedno ostane kot zadnja opcija. Dobro je vedeti tudi to,'' se je zasmejal, čeprav je bil prepričan, da bo gotovo dobil kakšno boljšo idejo, kot je restavracija s hitro prehrano. Sicer zanjo očitno ne bi bilo več upanja.
Svoje roke je zakopal še globlje pod njena oblačila in kdo ve brez koliko oblek bi na koncu ostala, če ne bi Masha izrekla tistih dveh besed, katere se je Valentin že nekaj let izogibal. Ljubim te. Sredi poljuba je nenadoma za nekaj sekund otrpnil, medtem ko se je centimeter za centimetrom odkimal od nje in počasi odprl oči. Ne, pri izpovedovanju čustev se Valentin ni nikoli najbolje odrezal. Prvič zato, ker se ni rad pretvarjal da čuti do neke osebe tisto, kar ne in drugič, če je do tiste osebe že čutil ljubezen, je to raje pokazal na drugačen način. Pri Mashi pa še vedno ni natančno vedel pri čem je. Seveda ni mogel zanikati privlačnosti, ki je bila med njima toda nenazadnje to mogoče ni pomenilo prav nič. Mogoče je res čutil kaj več, toda glede na to, da je bila mati njegove hčerke je bil v dvomu, kaj naj bi to sploh pomenilo. Je gojil naklonjenost do nje le zaradi Lane ali bi čutil isto, četudi ne bi imela skupnega otroka? Njen prijem s katerimi ga je držala k sebi je popustil in Valentin se je v trenutku znajdel nekaj centimetrov od nje. Neprijetno tišino, med katero je Masha verjetno pričakovala kakršen koli odziv v obliki besed z njegove strani, je prekinilo sprva tiha melodija z vibriranjem, ki je prihajala z mobitela na zadnjem žepu Valentinovih kavbojk in ki je postajala vedno glasnejša. ''Masha...'' njegov stavek je v trenutku prekinilo zamolkel odmev joka, ki se je v naslednjih sekundah že razširil preko srhljivo tihega stanovanja. Lana je bila očitno spet zbujena. ''Tole moram dvigniti,'' je nato zamrmral in z žepov potegnil mobilni telefon ter se s hrbtom obrnil od Mashe. Njegov pogled je preletel neznano telefonsko številko, nato pa je stopil iz kuhinje proti dnevni sobi in se oglasil.

''Tako stara pa res še nisva,'' mu je pokazala jezik in se zasmejala. ''Počakaj do 30 leta. Potem se lahko naokoli hvališ kako zelo star si že,'' so se ji v očeh prižgale iskre navihanosti. ''No, ja. S tem bi se lahko strinjala,'' se je zresnila in prikimala. ''Midva sva morala malo na hitro odrasti. Otrok res prinese neverjetno veliko odgovornost in skrb,'' je dodala in se komaj opazno nasmehnila. Upala je, da Valentinu ni nikoli prišlo na misel, da ga je hotela z otrokom prikleniti nase. Če bi bilo po njeno, mu nikoli ne bi nič povedala, ker mu ni hotela uničiti življenja, a sta jo v to prepričala starša, da si pač zasluži vedeti. Vsekakor pa si ni predstavljala, da jo bo vzel k sebi in prevzel del odgovornosti. ''Biti smrtno ranjen,'' je odgovorila. Dobro je poznala brazgotine, ki so mu ostale od njegovih številnih nevarnih podvigov, a očitno je res imel srečo, da jo je na koncu odnesel samo s tem.
''No, saj sem že rekla. Se bom lepo pustila presenetiti,'' se je nasmehnila in skomignila z rameni. Nalašč mu je pustila popolnoma odprte roke in se bo lahko odločil za karkoli. Njej je bilo dejansko malo vseeno kam naj bi šla. Bilo ji je dovolj že to, da bo spet lahko šla malo med ljudi in ponovno občutila nočni oziroma večerni utrip mesta.
Šele, ko jo je v prsnem košu začelo neprijetno stiskati, je ugotovila, da že ves čas napeto zadržuje sapo in čaka na njegov odziv, kakršen koli že. Dobro je začutila njegovo otrplost. Zvonjenje njegovega mobilnega telefona je prekinilo mučno tišino, ki je padla nanju. Hotela mu je že reči, naj nič ne reče, ko je zaslišala še Lanin jok. Očitno točno ob pravem trenutku. Ali pa tudi ne? Odvisno iz katerega zornega kota si gledal na celotno stvar in Masha si je zaželela, da bi že enkrat za vselej razčistila stvari med njima. Prav nič ji ni pomagalo, da si je delala utvare in upala na boljše čase, ko je globoko v sebi vedela, da jih gotovo ne bo in da je težko samo njej. ''Tudi prav,'' je skomignila z rameni iz zlezla dol iz kuhinjskega pulta. Spotoma je ugasnila plin, da je lonec nehal brbotati. Minila jo je želja po kakršni koli hrani, kot že nekajkrat doslej. ''Oprosti mi…'' mu je tiho rekla, se grenko nasmehnila in se napotila proti spalnice od koder je še vedno prihajal krčevit jok. Na stežaj je odprla vrata in dnevna svetloba jo je osvetlila. Zagledala je Lano, ki je v posteljici že sedela in prenehala jokati takoj, ko jo je Masha dvignila v naročje. Masha se je rahlo nasmehnila in hčerko stisnila k sebi. Bila ji je res v veliko uteho in tolažbo. Že samo njen nasmešek, smeh ji je polepšal dan. Ni si več predstavljala, da bi bila brez nje. Stopila je velike zakonske postelje in jo posadila na sredino. Prav posrečeno jo je bilo opazovati, ko je kraljevala sredi postelje. Globoko je zavzdihnila ob misli, kakšno napako je naredila. Zazdelo se ji je, da je prepad med njima le še povečala. Zakaj ni preprosto imela zaprtih ust in zadržala čustva, ki jih je gojila do njega, zase? Vedela je, da ni obojestransko. Daleč od tega. Potegnila je roleto nazaj gor, saj je bila mnenja, da Lana danes ne bo več spala in spalnico je napolnilo še več dnevne svetlobe. Zazrla se je ven, v turobno vreme in pomislila, kako čudovito se ujema z njenim razpoloženjem. A ni imela časa za samopomilovanje, morala se je posvetiti Lani, ki se je že prav veselo plazila po postelji in čisto razrila posteljnino. ''Vsaj nekdo se zabava,'' je rekla polglasno in ni si mogla kaj, da se nebi nasmehnila. Zleknila se je na rob postelje, se obrnila na bok in si glavo podprla z dlanjo. Gledala je, da se ne bi Lana preveč približala robu postelje in padla dol z nje. Zapazila je, da ne sliši več govorjenja, ki je še maloprej prihajalo iz dnevne sobe. Na stanovanje je spet legla tišina. Prepričana je bila, da ga ni več in je kot vedno odšel; po kdo ve kakšnih opravkih in kam. Trudila si je, da ji za vse skupaj ne bi bilo mar, a ji ni uspevalo.

''Ja, ampak meni ne manjka več tako dolgo do tridesetega. Veš kako hitro poteče pet let?'' je v šali nadaljeval, čeprav je bil prav on tisti, ki se ni nikoli preveč ukvarjal s starostjo. Bil je vajen, da so ljudje mislili da je v resnici mlajši, kakor je v resniči. In če mu še nekaj let nazaj to ni bilo pretirano všeč, se sedaj nad tem ni imel za pritoževat. Prikimal je na njene besede, čeprav je bila resnica ta, da je bila masha tista, ki je morala zares odrasti. Ni bil namreč on tisti, ki je moral devet mesecev v sebi nositi še enega človeka in do rojstva Lane pravzaprav ni čutil kakšne večje odgovornosti in v tistem času je bila Masha prva, ki se je zresnila. Medtem ko je ona ob večerih posedala pred televizijo in brskala po neštetih knjigah o otrocih in dojenčkih, je sam živel svoje staro življenje. Ko pa je na svet prišla Lana... takrat se je tudi njegovo življenje spremenilo. ''Oh, to pa dvomim da bi se zgodilo. Nenazadnje nisem tako zelo velika riba, da bi me kdo želel spraviti s tega sveta,'' je skomignil. Sploh pa se mu je zadnje čase zdelo, kot da bi bil nepremagljiv. Ni vedel, ali so policaji res tako butasti, da ga ne izsledijo ali pa je res tako zelo dober.

Kot je pričakoval, je bil na drugi strani linije eden izmed njegovih kupcev. Valentin se je tako premaknil proti balkonskim vratom, kjer je strmel na rahlo zasneženo kremelsko ulico opravil kot vedno kratek razgovor in spravil telefon nazaj v žep. Kupec je želel motor že do vikenda, torej bo očitno do večera ponovno preživel v kleti, katere svoj del je Valentin že pred časom spremenil v delavnico oziroma garažo za ukradene motorje, katere je ponavadi pred prodajo tudi predelal, da je bilo skorajda nemogoče ugotoviti ali je bil motor ukraden ali ne. Po tišini, ki se je raztezala preko stanovanje je sklepal, da je odšla Masha k Lani in po prihodu v kuhinjo, so se njegove misli le še potrdile. Tiho je zavzdihnil in se odločil, da si prežene z misli spomin na njun pogovor le nekaj minut nazaj. Veliko lažje se je bilo pretvarjati, da problem ne obstaja, kot pa se z njim soočiti. Njegov pogled je pristal na posodi kuhanega krompirja in stopil proti omarici, kjer je ležal njun domači telefon ter pograbil prazen listek in kuli. S kratkim sporočilom Odšel sem v kleti. Se vidiva zvečer. V. katerega je pustil na mizi v kuhinji je skoraj neslišno zapustil stanovanje ter se spustil po stopnicah do najnižjega dela stanovanjskega bloka.

Ni vedela koliko časa je preteklo, ko sta bili z Lano skupaj v spalnici in se zabavali po svoje. O Valentinu tako ali tako ni bilo ne duha ne sluha. Dvignila je Lano iz postelje, ki je že našobila ustnice v protestu, a jo je Masha postavila na tla in ji s tem dala možnost, da se še naprej plazi, kar je neverjetno rada počela, kot je lahko Masha v zadnjem času opazila. Šlo ji je na smeh, ko jo je opazovala. Sploh, ker je eno nogico vlekla kar za sabo in na vsaka dva metra se je počila na zadnjo plat, da se je spočila. Masha pa je to vse sloneča na podboju opazovala in se smehljala. Z Valentinom jima je uspelo ustvariti pravi mali čudež. In, tega se je zmeraj bolj zavedala. Ni pa bila prepričana, če se tudi Valentin. Prepričana je bila v nekaj. Da mu bo nekoč gotovo še žal, če bo še vedno zamujal odraščanje svoje hčerke. Lahko je bežal pred obveznostmi in odgovornostjo, a Lana je bila še vedno tu in poskrbeti je bilo potrebno zanjo. Tiho je zavzdihnila in sledila Lani v dnevno sobo, ko se je še zmeraj neutrudno plazila po tleh in raziskovala. Kot je pričakovala Valentina ni bilo nikjer. Zmajala je z glavo in Lano za trenutek pustila samo, ko se je napotila v kuhinjo po stekleničko čaja zanjo. Našla je njegov listek poleg telefona in od togote, ki jo je preplavila bi lahko kar zakričala. Je bila tako malo vredna, da se mu ni zdelo niti toliko, da bi ji osebno prišel povedat? Ne, on pa ji pušča listke. Bila je besna in če ne bi imela vsaj trohice samokontrole bi odšla sedaj takoj dol v klet in mu povedala svoje. Res je imela že dovolj vsega skupaj. Kakšen smisel ima, da beži pred problemi, ki se jih je vedno več nabiralo. ''Prav Valentin. Ti bom že zvečer povedala svoje. Ali pa sredi noči. Mi je popolnoma vseeno!'' se je pogovarjala samo s sabo in se jezila nase, da ni že prej naredila konec temu sprenevedanju, da je vse v najlepšem redu, ko se je videlo da ni in da celotna stvar nikamor ne pelje. Zmečkala je listek in ga spustila na tla, da je pristal nekje pri kuhinjskih omarah. Roke je stisnila v pesti in počasi štela do deset, da bi se vsaj malo umirila. Morala je nazaj k Lani, ki jo je samo pustila v dnevni sobi. Pograbila je stekleničko in se vrnila nazaj k njej. Stanovanje jo je dušilo, zato se je prav hitro odločila, da mora iti malo ven na zrak. In, ko se je odločala kam bi šla, ji je na misel prišla sestrična Karina, ki jo je že nekaj časa prosila naj se oglasi kaj pri njej. Tudi ona je imela deklico Nastasyo, ki pa je štela dve leti več od njene Lane. Iz žepa je izbrskala mobilnik, poiskala njeno številko in jo s pričakovanjem poklicala. Kot je predvidevala, je bila naravnost navdušena in Masha ji je obljubila, da se bo oglasila okoli pete ure. Prej je morala nahraniti še Lano.
''Končno malo razvedrila,'' si je mislila Masha, ko je čim topleje oblačila hčerko, saj je bilo zunaj ledeno mrzlo. Zadnje čase so imeli res mrzlo vreme, pa sploh še ni nastopila zima. Valentinu ni puščala nobenih sporočil, kam gre. Ni se nameravala zadržati tako dolgo, sicer pa če ga bo zanimalo, jo bo že še lahko poklical. Z Lano v naročju, zavito v debelo odejo, je zapustila tiho stanovanje in ga enkrat za spremembo tudi zaklenila.

Kazalec na uri se je že vztrajnp približeval osmi zvečer, ko je Valentin še vedno čepel v kleti in vso svojo pozornost posvečal motorju. Le nekaj minut je na novo prebarval zadnji blatnik, ki se je že počasi sušil v sicer vlažni garaži, sedaj pa se je posvečal še zadnjim detajlom pri zavorah. Tu spodaj ga je že pošteno zeblo, toda ob misli da bi se moral ponovno iz oči v oči srečati z Masho, ga je vedno znova prepričalo v to, da raje ostane pri delu. Toda sedaj se je že spustila tema, medla žarnica na stropu je komajda še svetila in tako je svetloba v kleti vedno bolj izginjala. Na koncu je imel Valentin dovolj. S krpo je še zadnjič potegnil čez prašen sedež motorja, stopil k staremu radiu in ga izklopil, nato pa ugasnil luč in zaprl vrata v klet. Po stopnišču se je povzpel nazaj proti stanovanju in se za trenutek obstal pred vrati, da bi si malo zbistril misli. Po njunem precej neprijetnem razhodu tistega popoldneva se je že pripravil na hladen tuš, ki ga bo gotovo deležen z Mashine strani. Pritisnil je na kljuko in tokrat precej presenečeno ugotovil, da je stanovanje zaklenjeno. Iz zadnjega žepa kavbojk je izbrskal ključe, da je lahko odklenil vrata, nato pa vstopil v temno stanovanje. Zaprl je odklenjena vrata za sabo, ter pritisnil na stikalo za luč, da s je stanovanje razsvetlilo. ''Masha?'' Njegov glas se je razlezel čez prazno stanovanje, ko je prisluhnil če bo zaslišal kakršen koli odziv. Ker je bilo v stanovanju precej topleje kot v garaži, je s sebe povlekel jakno in dolgo majico ter odložil na obešalnik na hodniku, medtem ko se je ustavil tako pri vratih spalnice in dnevne sobe, toda Mashe in Lane ni bilo nikjer. Nazadnje je stopil še do kuhinje, preveril če sta mu pustile kakršno koli sporočilo. Pomislil je, da gotovo nista daleč in da bosta že nazaj, glede na pozno uro. Stopil je do hladilnika in z njega vzel prijetno ohlajeno pivo, nato pa se premaknil nazaj v dnevno sobo in poiskal daljinec. Sesedel se je v prijetno udoben naslonjač ter na televizorju poiskal enega od športnih programov. Že dolgo je bilo od tega, da bi imel stanovanje samo zase. Masha ni bila prevelika športna navdušenka in ob takih dnevih je izkoristil priložnost za skok v navade svojega preteklega življenja. Odprl je pločevinko in se zazrl v prenos košarkarske tekme, medtem ko je z enim ušesom poslušal, kdaj bo zaslišal odpiranje vrat.

Ura je bila že krepko čez deset, ko je odklepala vrata v stanovanje. Luč in oddaljen zvok televizije sta jo presenetili. Prepričana je bila, da Valentina ne bo doma, ko se bosta z Lano vrnili nazaj domov. Pri sestrični se je zadržala dlje, kot je sprva mislila, a iskreno, prav nič je ni vleklo nazaj v stanovanje, ko se je morala spopadati z goro umazanega perila in posode v kuhinjskem koritu. S Karino in njenim možem so preživeli prav prijeten večer in dobro se je zavedala, zakaj je prav nič ni vleklo domov, v eno in isto rutino. Lana je nekje med obiskom trdno zaspala in se ni zbudila niti, ko sta odhajali domov in ji je še vedno trdno spala v naročju, ko je vstopila v stanovanje. Na hitro si je sezula škornje še vedno držečega snega, saj je zunaj precej močno snežilo in s hitrimi koraki stopila do dnevne sobe. Morala se je še vrniti do avtomobila, saj je imela poln prtljažnik vrečk. Preden je šla na obisk, se je ustavila še v velikem nakupovalnem centru, da je končno nakupila posodo, ki se je razbila in predvsem še živila, saj je v hladilniku ni bilo nič več pametnega. Ni se mogla upreti in je Lani nakupila še nekaj toplejših kosov oblačil, saj je glede na vreme pričakovala, da bo zima zelo huda. Z dolgim zimskim plaščem, ki ga je ona nujno potrebovala, saj so ji prejšnjega čisto požrli molji, pa je izdatno spraznila svoj račun.
''Prosim spravi jo v posteljo. In mislim, da jo je potrebno tudi preobleči. In, če se slučajno vmes zbudi, imaš v torbi še vedno stekleničko s toplim čajem,'' je rekla brez uvodnega pozdrava in mu majhno gmoto, zavito v odejo in oblečeno v kombinezon potisnila v naročje, kot že danes popoldne. ''Jaz imam polno drugega dela,'' je še dodala in že stopila k vratom in se na hitro obrnila preko rame. ''Sicer pa, saj se boš znašel. Saj si njen oče,'' si ni mogla pomagati, da ne bi na koncu dodala še pikre opazke. Dejansko je počasi imela dovolj vsega. Če je bil Valentinov namen, da jo že pri teh letih popolnoma izčrpa, mu je to prekleto dobro uspevalo. Še 25 let ni imela, a ona se je počutila, da jih ima vsaj dvakrat toliko. Težko breme, ki ga je morala povsem sama nositi na svojih plečih, jo je iz dneva v dan do kraja izčrpavalo. Šla je do vhodnih vrat in se spustila nazaj do avtomobila, ki ga je pustila pred vhodom. Vsaj štirikrat ali petkrat se je morala vrniti, da ji je uspelo vse nakupljeno spraviti do stanovanja. Lažje bi bilo, če bi Valentina napotila po njih, a je hotela, da se enkrat tudi sam malo ukvarja s hčerko. Ko ji je končno vse uspelo znositi gor, je bila pošteno brez sape, a se je morala še enkrat vrniti, da je prestavila avtomobil na običajno mesto. Zaklenila je vrata stanovanja za seboj, ko je bila naposled le v njem. Zbrcala je čevlje dol z nog, slekla bundo in stopila v kuhinjo, kjer jo je čakala gora vrečk, ki jih je morala izprazniti. Hitro se je lotila dela, saj je bila ura že pozna in čakal jo je še pogovor z Valentinom, ki ga pod nobenim pogojem ni nameravala prelagati na naslednji dan. Še vedno je bila pošteno jezna nanj.

Valentin je že dobri dve uri čepel pred televizijo in brezvoljno spremljal dogajanje na njej. Čeprav je bil velik športni navdušenec, mu je odsotnost Mashe odvzela vso voljo, da bi bolj podrobneje spremljal tekmo. Ne da bi se zavedal, je vsakih petnajst minut ošinil stensko uro in njegova nejevolja je z minute v minuto rasla. Nikakor mu ni bilo všeč dejstvo, da je Masha brez kakršnega koli obvestila ali klica vzela Lano in odšla ven. Njegova jeza se je z vsako minuto, ki je bila bližje deseti uri spreminjala najprej v strah, da se je Mashi in Lani kaj zgodilo in nazadnje v nemočno spoznanje, da je preprosto vzela Lano in odšla z njegovega življenja. Vedel je, da Masha nikakor ni zadovoljna s stanjem njune zveze in pred tem je že nekajkrat pomislil na dejstvo, da bi lahko po vsem prepiru vzela kufre in odšla. Seveda se je vsakokrat prepričeval, da se to ne more zgoditi toda tistega večera se mu je vedno bolj zdelo, da se njegov največji strah spreminja v resničnost. Toda ta strah se je razblinil v trenutku, ko je zaslišal odklepanje vhodnih vrat. Dvignil se je pokonci v naslonjačo in pločevinko pive odložil na mizo pred sabo, ko je skozi vrata dnevne sobe vstopila Masha z Lano v naročju. Še preden bi Valentinu uspelo izustiti kakšno besedo, mu je Lana hčerko brez pozdrava potisnila v roke. Že po tonu njenega glasu je vedel, da se bliža nevihta in trdno je vstal ter se napotil za njo, ko je opazil da je izginila skozi odprta vhodna vrata nazaj po stopnišču in ven. Tiho je zavzdihnil in se opomnil, da bo še dovolj časa za pogovor ko pride nazaj v stanovanje. Sam se je počasi odpravil v njuno spalnico, kjer je imela svojo posteljico tudi Lana ter se odpravil do previjalne mize. S preoblačenjem ni imel nikakršnih izkušenj, zato jo je za trenutek le položil na mizo pred sabo in se zmedeno zazrl vanjo. Preden je z nje spravil oblačila, ji zamenjal plenice in jo oblekel v sveža oblačila je minilo skoraj petnajst minut, s tem da je vmes ugotovil, da je očitno napačno obrnil plenice in da so hlače, katere ji natika, veliko premajhne zanje. Ko je bila končno nared za spanje, jo je vzel v naročje in počakal, da je zaspala, preden je stopil do posteljice in jo položil vanjo. Nekaj trenutkov jo je brez besed opazoval, preden se je obrnil in stopil iz spalnice, za sabo pa priprl vrata. Skorajda bi pozabil na Masho, če ne bi zaslišal hrupa iz kuhinje. Stopil je po hodniku in se za trenutek naslonil na podboj vrat, tako kot nekaj ur prej. Toda sedaj so se mu po glavi podile povsem drugačne misli. Njegovo čelo je bil nagubano in z mrkim obrazom je opazoval premikanje Mashe po kuhinji. ''Kaj misliš da se greš?'' je nenadoma rekel, vstopil naprej in zaprl vrata za sabo, da ne bi zbudila Lane. ''Brez kakršnega koli sporočila odideš in prideš nazaj šele za tako uro? Se ti sploh sanja kakšne scenarije sem si zamišljal? Skorajda sem poklical policijo, ker sem mislil da so te oropali ali kaj podobnega.'' Njegov glas je bil z vsako besedo glasnejši, ko je stopal proti Mashi.

Začutila je, kdaj se ji je Valentin pridružil v kuhinji, čeprav je stal za njenim hrbtom. Zasukala se je okoli svoje osi in mu namenila vprašujoč pogled ob njegovem vprašanju. Ni se ji zdelo vredno odgovoriti nanj. ''Saj obstajajo telefoni, dragec. In jaz na svojem mobilniku nisem opazila prav nobenega klica ali sporočila od tebe,'' je nataknjeno odvrnila Masha. Jeza v njej se je vse bolj razraščala. ''In ti mi boš pravil o skrbi zame in za Lano. Ja, pa kaj še,'' je z jezo rasel tudi njen ton glasu. ''Očitno te ne skrbi kaj preveč, ko naju tudi po cele noči puščaš sami v stanovanju. Ti je sploh jasno, da se ti lahko tudi v doma kaj pripeti in ne samo na ulici? In, kdo bi poskrbel za Lano, če bi res šlo kdaj kaj narobe? Ti? Močno dvomim. Se toliko zanimaš za hčerko, kot za lanski sneg,'' se je trudila, da ne bi kričala nanj. Resnično je imela že dovolj vsega in njegovo pridganje, kje je bila nocoj, je bila kaplja čez rob. Masha se je komaj še zadrževala, da ni popolnoma izgubila samonadzora. ''In, če bi se kdaj spomnil iti tudi v trgovino, bi prišla veliko prej domov,'' je dalje nizala svoje obtožbe. ''Sicer me pa izredno preseneča kaj sploh počneš doma,'' je sarkastično rekla. ''Kaj se ne preganjaš naokoli s katero od tvojih žensk?'' je prezirljivo privzdignila obrv. ''Res misliš, da ne vem, da imaš druge? Saj nisem iz lune padla,'' se je kar tresla od zadrževanega besa. ''Zakaj ne bi enkrat zamenjala vlogi? Se bom jaz po cele noči potepala naokoli in se delala, da tisto, kar me čaka doma, sploh ne obstaja in sem preprosto mlada ženska željna zabave in moških. Me zanima, kako zelo bi ti užival ob tem!'' Masha še ni kričala nanj iz enega samega razloga. Ni hotela prebuditi Lane, ker je preveč dobro vedela, da jo bo težko uspavati nazaj in bodo potem celo noč še težave. Trdno je stikala ustnice in divjega pogleda ni umaknila iz njegovih oči. Če je hotel vojno, naj jo ima.
S hrbtom se je naslonila na kuhinjski pult in prekrižala roke na prsih. ''Veš, kaj? Včasih res ne vem zakaj sploh še vztrajam. Upam, da se bo kdaj vse skupaj obrnilo na boljše, a ne vidim prav nobenega napredka. Mislim, še služkinjami lepše ravnajo, kot pa ti z mano,'' je tiho rekla, ko je njen divji bes kar naenkrat ugasnil, kot da bi ga pogasil z vodo. ''Ni mi povsem jasno, zakaj si me takrat sploh vzel k sebi. Več kot očitno je, da sem ti odveč. Res mi je žal, da sem poslušala starša in ti povedala, da sem noseča. Če bi bilo lepo po moje, ne bi nikoli izvedel, da imaš hčerko. In glede na sedanje stanje, bi to verjetno bilo za vse še najbolje,'' je prvič povedala na glas, da bi Lana lahko preprosto bila brez očeta, če je starši ne bi prepričali, da si Valentin zasluži vedeti, da bo postal oče in da je dolžen poskrbeti zanjo in za otroka. Mashi pa je bilo z vsakim dnem bolj žal za odločitev in korak, ki ga je storila. Obema bi prihranila veliko težav. Z roko je segla skozi lase in jih le še bolj razmršila. Potrebna je bila frizerja, a kot za vse ostalo, ni našla časa zanj. Sovražila je, da mora biti vedno za vse sama. Da se nikoli ne more zanesti na Valentina, da ji bo vsaj malo pomagal. Najlažje je bilo iti zjutraj od doma, zvečer mogoče priti domov in se vreči pred televizor. Lahko je bilo, če si imel nekoga, ki je za vse poskrbel. Povesila je glavo nekam k tlem in se živčno ugriznila v ustnico. V očeh so se ji nabirale solze obupa in z mežikanjem jih je hotela pregnati stran. Agonija je bila vedno hujša in Masha, ki se ji je vedno težje je upirala, je samo še čakala, kdaj bo mera dovolj polna, da bo čisto popustila, da jo preplavi. Valentina je že ljubila, a to se ji počasi ni zdelo več dovolj. Še posebno, ker je bilo vse skupaj le enostransko. In, če ga bo želela kdaj preboleti, ji to zagotovo ne bo uspelo, če bosta še najprej živela skupaj.